4. postna nedelja – SPRAVA –OBLJUBLJENA DEŽELA – evangelij, pridiga
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 15,1-3.11-32)
Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.
Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
PRIDIGA:
Joz 5,9a.10-12
Ob prihodu v obljubljeno deželo, je nebeška hrana prenehala. Ljudstvo je bilo spet postavljeno v vsakdan. Nadnaravni darovi niso bili več potrebni. Skrb dobrega Boga naj bi prepoznali v zemeljskih dobrinah. Navadili naj bi se na obljubljeno deželo, saj jim jo je Bog izročil; lastnik pa ostane on sam. To pomeni, da vsak dan ni nič manj napolnjen z božjo milostjo kot izredni časi.
2 Kor 5,17-21
Jezus v svojem oznanjevanju noče nič drugega kot Očetovo ljubezen. To je spoznala šele verujoča Cerkev. To je bilo skrito že v njegovih blagrih, ki jih je mogel izreči le on, medtem, ko je dal zgled za to z vsem razdajanjem samega sebe ljudem. Jasneje je to formulirala Cerkev: »Bog je iz njega, ki ni poznal greha, za nas napravil greh, da bi mi v njem postali božja pravičnost.«
Oče nas ni spravil s seboj mimo Sina, temveč »po Kristusu«, »v Kristusu« in Cerkev, ki jo je Kristus ustanovil, je od Boga prejela nalogo, »da oznanja besedo sprave«. Njena nelagodna bližina ne dopušča nobenega udobnega potiskanja dogodka v brezčasovnost ali daljno preteklost. Opominja nas, da smo »nova stvar« in da se moramo zdaj temu podobno obnašati.
Lk 15,1-3.11-32
Po eni strani se sin ne zaveda, da ima pri Očetu obljubljeno deželo. Tega se zave šele, ko prestane težko preizkušnjo zgrešenega življenja. Jezus je tu opisal Očeta najbolj nazorno. Oče mu izroči svojo dediščino: naše bivanje, našo svobodo, naš razum in odgovornost zase. Da mi vse to zapravimo, niti ni tako pomembno. Pomembno je Očetovo zadržanje, njegovo sočutje, njegov nad vse prisrčen pozdrav, nova preobleka za izgubljenega sina in zanj pripravljena gostija. Niti za trmastega in ljubosumnega sina ne najde trde besede. Kar mu pove, je resnica: tistemu, ki vztraja pri Bogu, pripada vse, kar je božjega.
Jezusovo poveličevanje Očeta ima nekaj posebnega na sebi. On sam v božji spravi z grešnim človekom sploh ne nastopi. On je tu le beseda, ki oznanja spravo. On je tisti, ki od nekdaj omogoča spravo: on je Beseda po kateri Bog to večno spravo samega sebe s svetom vzpostavlja.
Tone Kompare, župnik