4. POSTNA NEDELJA
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 9,1-41)
Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovóril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela. Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal. Pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«
Ko je to izgovóril, je pljunil na tla in s slino narédil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!« (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govóril: »Jaz sem.« Rekli so mu tedaj: »Kako so se ti torej oči odprle?« On pa je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je narédil blato, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ›Pojdi v Síloo in se umij‹.
Šel sem tja, se umil in spregledal.« Rekli so mu: »Kje je tisti?« Dejal jim je: »Ne vem.«
Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem. Tisti dan, ko je Jezus narédil blato in mu odprl oči, je bila sobota. In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal. Dejal jim je: »Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.« Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?« In bil je razdor med njimi. Slepemu so tedaj ponovno rekli: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.«
Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal. Vprašali so jih: »Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?« Starši so odgovorili in rekli: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, mídva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov; Judje so namreč že sklenili, da bodo vsákogar, ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice. Zato so njegovi starši rekli: ›Dovolj je star, njega vprašajte‹. Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli: »Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.« On pa je odgovóril: »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Tedaj so mu rekli: »Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?« Odgovóril jim je: »Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?«
In ozmerjali so ga in mu rekli: »Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. Mi vémo, da je Mojzesu govóril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.« Mož jim je odvrnil in rekel: »To je res čudno, da ne véste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vémo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, téga usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mógel ničesar storiti.« Odgovorili so in mu rekli: »Ves si rôjen v grehih, pa nas boš učil?« In vrgli so ga ven.
Jezus je slišal, da so ga vrgli ven. Našel ga je in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« In ta je odgovóril ter rekel: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal. In Jezus je rekel: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli: »Smo morda tudi mi slepi?« Jezus jim je dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.«
PRIDIGA:
/ 1 Sam 16,1b.6-7.10-13a /
Bog ne gleda kakor človek. To je razodel preroku Samuelu. Prerok je bil kraljev svetovalec. Navezal se je nanj. Božjega naročila, naj mazili bodočega kralja, se je ustrašil. Bog mu je svetoval zvijačo. Mestnim starešinam naj ob prihodu pojasni, da je prišel darovat. Povabi naj Isaja. Nihče ni opazil, kaj se je pravzaprav zgodilo. Tam se je razodelo, da Gospod ne gleda na to, kar se vidi, pač pa na to, kar se ne vidi. Najustreznejši je tisti, na katerega nihče ne pomisli. Gospodov Duh odslej prešinja Davida, da raste v Jezusovo podobo.
/ Ef 5,8-14 /
Pavel v svoji krstni katehezi uporablja prispodobo o obleki. Kristjani niso več tisto, kar so bili pred krstom. Postali so nova stvar. Slekli so starega človeka (staro obleko) in oblekli novega (novo obleko). Oblekli so Kristusa. Sledi prispodoba o posnemanju Boga. Zdaj je potrebno posnemati Boga. Tretja misel te krstne kateheze pa je nasprotje med temo in lučjo. Poganski mistiki so sanjali, da se bodo približali luči po notranjem razsvetljenju, zamaknjenju ali obrednemu uvajanju. Kristus je luč, ki razsvetljuje pot, ki vodi v življenje. Vsak človek naj sprejema navodila, ki jih Kristus priporoča in ki usmerjajo k popolnosti življenja in jih posredovati naprej. Ljudje se delijo v dve skupini, v dobre in hudobne. Sadove luči imajo tisti, ki izkazujejo dobroto do sočloveka, pravičnost do Boga in resnico do samega sebe. Te sadove mora človek osebno iskati in se odločati. Pri vsem mora gledati, kaj je všeč Gospodu. Zato pravi stara hvalnica: »Prebudi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus.
/ Jn 9,1-41 /
Sleporojeni je ena najlepših osebnosti v evangeliju. Njegovi odgovori na farizejska zaslišanja so ene najbistrejših izjav v Novi zavezi. V zaslišanju slepi poudarja vedno globljo vednost o Jezusu. Sosedom na vprašanje, kdo ga je ozdravil, odgovarja: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus.« Ko pismouki pritiskajo nanj z vprašanjem, kaj misli o njem, pravi: »Prerok je.« in dodatno pojasnjuje, da ne bi mogel storiti kaj takega, če ne bi bil od Boga.
Judje se vedno bolj zapirajo. Nenehno pritiskajo na sleporojenega. Kaj jih moti? Pri prvem zaslišanju sprašujejo, kako je spregledal. Nekatere moti kršitev sobotnega počitka, drugi pa so prepričani: »Če bi bil grešnik, ne bi mogel delati takšna znamenja.«
Pri drugem zaslišanju prevladujejo tisti, ki dvomijo nad resničnostjo čudeža in hočejo prepričati starše, da njihov sin nikoli ni bil slep.
V končnem zaslišanju jih resnica ne zanima več. Človeku nastavijo past. Zahtevajo, naj ponovi opis dogodka. Ne zanima jih, kaj bo človek povedal. Niso pripravljeni sprejeti Jezusovega nebeškega izvora. Jezus nato obsodi tiste, ki so sodili čudežu. Sleporojeni pa nasprotno trikrat prizna svojo nevednost in napreduje v vednosti. Farizeji se pa potapljajo v nevednosti o Jezusu in trikrat ošabno izjavijo, da o njem vse vedo.
Kdor prizna, da za svoj vid – za svojo vero dolguje hvalo Kristusu, pride po čisti Gospodovi milosti v dokončno svetlobo, v luč. Kdor pa misli, da vidi in zares veruje sam iz sebe in se ne zaveda, da dolguje hvalo milosti, je že slep in bo tak vedno.
Slepi ne prosi za vid in Jezus ga ne sprašuje, ali hoče spregledati. Je preprosto izbrani človek, na katerem naj se razodene Božje delovanje. Počasi se spremeni v popolno verujočega. Najprej prisluhne, ne da bi razumel: »Pojdi, umij se.« In mož je šel in se umil. Nato mora potrjevati svoje ozdravljenje, ne da bi vedel, kdo ga je ozdravil. Pred farizeji počasi postane predrznejši in se potegne za ozdravitelja kot preroka in ko se njegovi starši bojijo priznanja, dobi pogum in nasprotnike izziva (»Ali hočete tudi vi postati njegovi učenci?«) Celo pusti, da ga pahnejo iz shodnice. S tem dozori za srečanje z Jezusom in ko se da ta spoznati, ga v veri moli.
Sleporojeni iz brezupne teme zraste v najčistejšo luč vere, vse v moči podarjene in ne izvoljene milosti, katere logiki pokorno sledi in ki v njem raste kot gorčično zrno, dokler ne postane največje drevo.
Tone Kompare, župnik
