4. velikonočna nedelja – pridiga, posnetek

Veselimo se vsakega človeka, ki se v svojem življenju zgleduje po Jezusu Dobrem Pastirju ali so mu bile njegove lastnosti podarjene in jih zna uporabljati v dobro drugih.

Dve značilnosti izstopata iz evangelija na nedeljo Dobrega Pastirja:

pastirjevo zavzemanje za ovce vse do smrti; Pastir je pripravljen umreti, da bi branil svoje ovce (pastir in smrt) in medsebojno poznavanje med pastirjem in ovcami (pastir pozna svoje ovce). Svetopisemsko poznavanje oseb vključuje tudi ljubezen do oseb. Polnost ima v ljubezni Očeta in Sina, smrt na križu pa je najvišji izraz te ljubezni (»Ničesar ne delam sam od sebe, ampak govorim to, kar me je naučil Oče«).

O žrtvovanju do smrti je govor na začetku in na koncu odlomka evangelija. To darovanje je v nasprotju do bega »najemnika«, ki ima v nevarnosti lep izgovor, da je vendar človekovo življenje dragocenejše kakor življenje nerazumne živali. Ta argument je spodbit šele tedaj, če je pastirju toliko do ovac, da so mu dražje kot lastno življenje. V območju milosti je to osrednja resnica. V naravnem območju si to težko predstavljamo. To postane razumljivo samo s pomočjo druge besede v priliki: dejstvo, da pastir pozna svoje ovce in da živali prav tako nagonsko poznajo njega. Za Jezusa je pomembno drugo poznavanje: »Kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta«.

Tukaj gre za najgloblje medsebojno poznavanje, kakršno je v absolutni troedini ljubezni. Če Jezus to najvišje ljubezensko spoznanje naobrne na prisrčno vzajemnost med seboj in svojimi, tedaj to spoznanje povzdigne visoko nad tisto, ki je nakazano v priliki. Zdaj postane jasno, da prvi moment prilike – darovanje življenja za ovce in drugi – moment medsebojno poznavanje, nikakor nista drug poleg drugega, ampak drug v drugem.

Poznavanje z Očetom in Sinom je eno z njuno medsebojno popolno podaritvijo; zaradi tega je tudi poznavanje med Jezusom in njegovimi eno s popolno podaritvijo Jezusa svojim in zanje. To pa vključuje edinost poznavanja in življenjske predanosti kristjana svojemu Gospodu.

Oba motiva sta na koncu izrecno povezana: Oče ljubi Sina, zaradi popolne Sinove podaritve ljudem, kar je Sinova svoboda in Očetovo poslanstvo. Ta brezhibna podaritev ljudem pa je, ker je Božja ljubezen, hkrati moč zmage nad smrtjo (»oblast imam, da življenje zopet vzamem«). In na koncu ponovno čudovito sporočilo: še druge ovce bodo prišle v hlev prav zaradi Jezusove smrti in vstajenja. Da bo dajal Jezus življenje po Svetem Duhu, mora vstati od mrtvih. Vstajanje je edini cilj njegove smrti. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, če pa umrje, obrodi obilo sadu.« To sporočilo nadvse razveseljuje. Jezus daje življenje.


Poslušajte posnetek

Več prispevkov >>

Povezani članki

Vaši komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja