5. nedelja med letom – berilo, evangelij, pridiga
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 5,1-11)
Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo; on je pa stal ob Genezareškem jezeru in zagledal dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je in iz čolna množice učil.
Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus je pa Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.
PRIDIGA:
/ Iz 6,1-2a.3-8 /
Prerok je videnje na začetku svojega poklica nekaj časa skrival. Okrog leta 740 se mu je prikazal Bog, ko je umrl kralj Ozija. Med molitvijo se mu je razodel kot kakšen vzhodnjaški kralj. Prepevali so serafi. Bog je sveti, čisti, neomadeževani. Presega vsako ustvarjeno bitje. To Izaija prestraši. Čuti se grešnega, nečistega, omadeževanega, ujetega v človeške slabosti.
Izaija misli, da je obsojen na smrt, ker je videl Boga. Rad bi se pridružil prepevanju serafov, a se zaveda, da je mož nečistih ustnic. Ob tem priznanju mu eden od serafov očisti grešne ustnice z žerjavico, ki jo je vzel z oltarja. Zdaj so prerokove ustnice čiste, zdaj lahko poje hvalnice s serafi. Še več: zdaj je pripravljen, da se more pogovarjati z Bogom, kajti Bog potrebuje nekoga, ki bo prenesel njegovo sporočilo Izvoljenemu ljudstvu. Prerokova verska rahločutnost ga je ganila, da se je ponudil Bogu, da ponese Božje sporočilo ljudstvu, ki se je oddaljilo od njega. Čeprav ne ve, kaj ga čaka, a je pripravljen stopiti v to službo.
Vsak vernik je od Boga izbran za neko nalogo. Poslanstvo se začne vedno z izkušnjo absolutne razdalje, popolne nevrednosti. Toda vprašanje vrednosti ali nevrednosti ni umestno. Bog potrebuje nekoga, to je pomembno. Zato: »Tukaj sem, pošlji mene!«
/ 1 Kor 15,1-11 /
Potem, ko je razjasnil vprašanje o izrednih darovih Svetega Duha, je Pavel prešel k vprašanju o vstajenju od mrtvih. Nekateri Korinčani so to namreč zanikali. Pavel pojasnjuje, da je vstajenje duše v središču vsega apostolskega oznanjevanja. Potrdilo ga je mnogo izvoljenih prič. Če bi Kristus ne vstal, ne bi bilo odrešenja. Vera v Kristusa bi bila brez pomena. Apostoli bi bili lažnivci. Pavel pojasnjuje, da je vstajenje telesa posledica vcepitve v vstalega Kristusa. Vstajenje mrtvih kot zadnji sad odrešenja bo dokazalo popolno Kristusovo zmago. Vstala telesa bodo spremenjena v primerno sredstvo za življenje v slavi. Kdor sprejme ta evangelij, je na poti zveličanja. Apostolsko izročilo temelji na uradnem seznamu prič Kristusovega vstajenja. Pavel je to pismo poslal, še preden so bili napisani evangeliji. Kaj se je zgodilo prej? Kristus je umrl, bil pokopan in tretji dan je vstal. Ko navede priče, našteva: Petra, apostole, vse učence, nazadnje omeni tudi sebe. Poudarja, da je vse sad milosti: da je postal apostol in vse, kar je oznanjal. V sklepu govori o sebi. Noče, da bi pozabili, da je preganjal Cerkev, da je Kristusa sovražil. Zdaj se zaveda, da je apostol po Božji milosti. Tudi vse njegovo prizadevanje, sposobnosti, izobrazba, delo….vse je sad milosti. Na koncu doda, da je milost v njem delovala močneje kot v drugih apostolih.
/ Lk 5,1-11 /
Štirje poudarki: prvi pritrdilni odgovor na Jezusovo javno delovanje, povabilo učencev in kaj zahteva od njih, Lukovo spoštovanje do Petra in Petrovi misijonski uspehi bodo Jezusovo delo (kakor čudežni ribolov).
Množica je zbrana, Jezus uči. Jezus naroča: »Odrini na globoko. Vrzite mreže«. Peter da Jezusu vljudno vedeti, da so vso noč lovili, pa nič ujeli. Jezusu ni bilo potrebno pojasnilo, saj je videl, kaj se je zgodilo. Petrovo zaupanje v Jezusovo besedo je bilo nagrajeno. Ko se je prvo presenečenje poleglo, se je Peter zavedel, da pred njim ne stoji navaden človek, ampak Božji mož. Zato je pred njim padel na kolena, ga počastil in iskreno rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek.« Peter je govoril v imenu vseh, ki so bili z njim. Zaradi tolikšnega ulova jih je obšla groza. Jezus mu je pa rekel, da bo odslej lovil ljudi. Odločili so se hoditi za njim. Pustili so vse. To pomeni postati njegov učenec. Opustitev poklica zaradi življenja z učiteljem izraža novost življenja; izkustvo dvanajsterih je vzorec za vernike, ki so poklicani, da vstopijo v Jezusovo šolo.
Podobno se je zgodilo ob Petrovi izvolitvi. Videnje Jezusove vsemogočnosti, popolne vzvišenosti je sprožilo dejanje pokorščine v človeku, ki je Jezusovo oznanilo že slišal in je od njega prevzet. Proti svojemu ribiškemu izkustvu je poslušal ukaz in takoj nato se ponovi izkustvo nepremostljive razdalje.
Izaija: »Gorje, izgubljen sem!«
Peter: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nobeno pristno poslanstvo se ne more odreči izkustvu razdalje med menoj in Bogom – poslanstvo pa prihaja od Boga. Samo v to praznino razdalje položi Jezus Petru poslanstvo, da postane ribič ljudi. In to po odstranitvi strahu, ki je bil samo ovira za pravilno izvršitev. »Ne boj se!« se ponovi pri vseh poslanjih (tudi pri Mariji). Postavitev za ribiča ljudi je za Petra tako nesorazmerna njegovemu jazu, da ne bi imel strah nobenega smisla več. Tukaj pomaga samo brezpogojna poslušnost. »Potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.«
Tone Kompare, župnik