5. nedelja med letom
Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 58,7-10)
Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bilo prvo popisovanje, in sicer v času, To govorí Gospod: »Daj lačnemu svoj kruh in pripelji uboge brezdomce v svojo hišo. Kadar vidiš nagega, ga obleci, in ne potuhni se pred svojim rojakom. Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost in Gospodovo veličastvo bo tvoja zadnja straža. Tedaj boš klical in Gospod bo odgovóril, stokal boš in bo rekel: ›Tukaj sem!‹ Če odpraviš zatiranje iz svoje srede, kazanje s prstom in varljivo govorjenje, če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in reveža nasitiš, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan.«
PRIDIGA:
/ Iz 58,7-10 – BOŽJE DELOVANJE /
Prerok Izaija opogumlja malodušno ljudstvo. Govori o pravem postu. Ta je v tem, da odpneš sočloveku vezi jarma in raztrgaš krivične spone. Za to je potrebna molilčeva vera in osebna ter popolna izročitev Bogu. Kajti luč zasije tam, kjer kdo lačnemu lomi svoj kruh, obleče nagega, bednega, brezdomca sprejme v svojo hišo…
/ 1 Kor 2,1-5 – PRAVILA BOŽJEGA DELOVANJA /
Pavel je v Korint prišel iz Aten. Tam se je poslušalcem želel približati kot dober govornik in filozof. Njegov govor je bil prava polomija. Odločil se je, da v Korintu te napake ne bo ponovil. Evangelij bo oznanjal v vsej njegovi kruti stvarnosti, brez govorniškega olepšavanja. Oprl se je na Božjo modrost. Samozadostni modrosti človeškega razuma postavi nasproti modrost, ki deluje po Božjem načrtu. Križ je postavi naproti judovski zahtevi po znamenjih in grškemu iskanju modrosti. To je ene in druge razočaralo. Če naredimo korak v neskončno in sprejmemo vero, postane križ najmočnejše znamenje in najgloblja modrost, znamenje Božje moči in Božje modrosti. Pavel se je odslej hvalil samo s Kristusovim križem, samo ta ga je osvobajal.
V Korintu je doživel nekaj krutih dogodkov. Ko je Judom oznanil, da je Jezus Maziljenec in ga niso sprejeli, se je obrnil k poganom. Toda Judje niso mirovali. Tožili so ga pred cesarskim namestnikom Galionom, da uvaja v cesarstvu novo vero, kar naj bi bil hud zločin. Pavel je imel še druge težave. Ko se mu je prikazal Gospod in ga opogumil, naj se ne boji, naj govori in naj ne molči, ker je Gospod z njim, je dobil Božjo tolažbo. Če vera temelji na Božji moči, postane »nespamet oznanila« Božja moč. Pomagala mu je tudi misel na tiste, ki v Korintu iščejo pravo modrost, da jim ne bi vzel poguma. Prava modrost je Božji dar v Svetem Duhu. S to držo je pokazal, da luč in slanost evangelija razglaša , ko noče nič drugega oznanjati kakor »križanega«. To je njegov duhovni dar.
/ Mt 5,13-16 – KDAJ JE NAŠE DELOVANJE BOŽJE? /
Ta evangelij je opisuje lik popolnega kristjana, ki ima visoke zahteve. Primerno tem zahtevam bo tudi plačilo. Do tedaj je potrebno biti pripravljen na vse. Če bo učenec vse to uresničil, bo sol zemlje. S soljo začinjamo jedi, ki so sicer brez okusa. Sol daje vsaki jedi moč in okus. Tudi človeštvo potrebuje sol. To je poklic učencev. Če bodo ubogi, usmiljeni, krotki, čisti v srcu, miroljubni in veseli v preganjanjih, bodo postali moč, ki je potrebna pokvarjenemu človeštvu. Njihova moč bo v čistem življenju, ki ga bodo črpali iz Boga in ga nosili človeštvu.
Če se pa sol pokvari, moč k Bogu usmerjenega življenja uplahni. Tako trpi škodo učenčevo življenje in vse okolje, ker ni več izžarevanja. Učenci so edina sol, s katero se more človeštvo obnavljati. O pokvarjeni soli govori Jezus v priliki o človeku brez svatovskega oblačila in v priliki o malopridnem služabniku, ki je zakopal gospodarjev talent v zemljo. Poklic učenca je vzvišen, postane pa lahko tudi ohlapen in se utopi v brezbrižnosti. V tem primeru je učenec neuporaben. Še več: celo odgovoren in vreden kazni.
Druga podoba je še bolj vzvišena. Za nas je luč sveta sonce. Človeštvo pa potrebuje tudi notranjo luč. Učenci so luč sveta, ker nosijo luč od Kristusa, ki je luč. Luč ne more, da ne bi svetila. Njeni svetlobi se tudi ne more nič upreti. Nekdaj je bil luč sveto mesto Jeruzalem. Z Jezusom so luč sveta postali učenci, ki so lačni in žejni pravičnosti. Učenci bodo mesto, ki se ne more skriti. Ni več zemljepisni Sion tisti, ki izžareva svetlobo, temveč ljudje, ki imajo v sebi luč.
Luč je za to, da sveti, sicer nima nobenega smisla. Svetilka more svetiti vsem, ki so v hiši. Mišljeni so člani krščanske skupnosti za neverne in tudi zgled znotraj krščanskega občestva.
Luč so dobra dela. Ali je to dar v puščico, dar za karitas, za misijone, je to nakup verskega tiska? To že, vendar še mnogo več. Dobra dela so luč, ki se uresničuje v dogodkih vsakdanjega življenja iz vere. Samo tista luč, ki ustvarja dobra dela, v resnici sveti vsem, ki so v hiši. Izključena pa je pri tem misel na lastno priznanje, pač pa za slavo nebeškega Očeta.
Evangelij v dveh primerih pojasni, kaj se zgodi, če kristjan ni več sol in kvas. Jed dobi okus po plehkobi. »Vi ste« – to pomeni občestvo ali vsak posameznik – kristjan. Kristjan, ki ne živi blagrov, nič več ne izžareva in ne sme se čuditi, če je vržen na cesto in pohojen.
Tako tudi Pavel v Korintu ni hotel širiti lažne luči, ki ne bi vere občestva opozarjala na Božjo moč in luč zidala na njiju. Samega sebe bi postavljal v ospredje in s tem delal prav to, če postavljamo posodo nad luč. Kadar ljudje vidijo naša dobra dela in nas utegnejo hvaliti kot dobre, svete kristjane, dobimo svoje plačilo. Jezus nikoli ni dopustil, da bi njegova luč in njegova modrost izžarevala iz njegove srede, marveč vedno iz Očetove. Zato tudi kristjan kliče: Posvečeno bodi tvoje ime, zgodi se tvoja volja. Mi živimo za druge in ne poznamo nikakršne »zase-biti«. Amen.
Tone Kompare, župnik