5. postna – TIHA NEDELJA – berilo, evangelij, pridiga, mladinsko petje
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 8,1-11)
Tisti čas je Jezus krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napótil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena pred njim. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsódil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«
PRIDIGA:
BOG MOLČI, NE OBSOJA, PAČ PA REŠUJE
Tiha nedelja je uvod v teden trpljenja, ko bo uresničeno novo, dokončno odrešenje. Naše celotno življenje je bližanje temu dejanju.
Jezus pred obtožbami grešnikov molči. Samo dvakrat pretrga molk. Obtoženko in tožitelje poveže v skupno krivdo in ko noben človek ne more drugega obsoditi, izreče svoje odpuščanje.
Ob Jezusovem nemem trpljenju za vse, bo morala onemeti tudi vsaka obsodba. Bog je namreč vklenil vse ljudi v nepokorščino, da bi vsem izkazal usmiljenje, ne da bi jih kaznoval, kakor so zahtevali tožitelji.
Zahvaljujemo se za Jezusovo prvo besedo, še bolj pa za drugo. On je za vse trpel, da bi vsem pridobil nebeško odpuščanje. Zaradi tega ne more nihče več drugega tožiti pred Bogom.
Pavel je popolnoma prevzet od tega Božjega odpuščanja, ki ga je zaslužil Jezus s svojim trpljenjem in vstajenjem. Vse drugo zavrže kot smeti, kot izmeček, da bi postal podoben Jezusu Kristusu v njegovem trpljenju in vstajenju. On ve, da je to naša resnična prihodnost. Bližati se ji moramo premočrtno s ciljem pred očmi. /pogovor z mlado Slovenko – muslimanko)
Ker je cilj že sedanjost, ker je Kristus človeka že osvojil, mu človek hiti naproti, kakor da ga je že osvojil. Kristjan vedno gleda naprej, ne nazaj. Glej: prešuštnica. V tem hitenju dobiva človekovo bivanje smisel. Če gremo Kristusu naproti, more vsako vračanje nazaj v preteklo krivdo, samo škodovati. Zakaj bi se grizel, če je krivda že odpuščena?
Pogled naprej je postavila že Stara zaveza: »Ne spominjajte se poprejšnjega!« Pri Izraelcih je bil vedno izhodišče spomin na rešitev iz Egipta. Bog vedno obljublja nekaj novega, nekaj, kar »že klije«. Tako človeštvu utira pot skozi puščavo zgodovine naproti odrešenju in nam, ki smo že odrešeni, podarja pot k večnemu zveličanju.
Tone Kompare, župnik