5. VELIKONOČNA NEDELJA – krst, pridiga, razstava Alfa in Omega
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 13,31-35)
Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«
PRIDIGA:
/ Apd 14,21-27 /
Razmišljamo o drugem delu misijonskega potovanja Pavla in Barnaba. Tukaj v Ikoniju se je zgodilo nekaj podobnega kakor v Antiohiji. Zato sta šla v Listro. S čudežem sta jih tako prevzela, da so jima hoteli darovati kakor bogovoma.
Množice niso nikoli zanesljive. Iz Antiohije in Ikonija so prišli Judje in nahujskali ljudi tudi v Listri. Pavla so kamenjali. Mislili so, da je mrtev. Odpotovala sta v Derbe, nato pa v kraje, kjer so ju preganjali. Tam se tega sploh niso spominjali.
Zdaj sta v Antiohiji zvestim učencem vlivala pogum in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri. Poučevala sta jih, da je treba iti v Božje kraljestvo skozi veliko stisk. Tudi velikonočna pesem poje o tem: »Le pomni, pomni to skrivnost, aleluja; čez Golgoto gre pot v radost, aleluja.«
Urejala sta župnije. V vsakem mesto sta v skupnosti določila starešine ter jih z molitvijo in postom priporočala Gospodu. Pri tem delu so sodelovali tudi člani občestva, končna odločitev pa je pripadala apostolom in na nek način tudi Svetemu Duhu.
Starešinam je Pavel naročil: »Pazite na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za oskrbnike, da bi pasli Božjo Cerkev.« Nadaljujejo naj delo, ki ga je začel Pavel. Z molitvijo in postom sta jih priporočala Gospodu. Po vrnitvi sta poročala o delu, ki sta ga opravila.
Jezusova zapoved povzroča veliko stisk. Ljudje niso nanje pripravljeni Iščejo predvsem svojo korist. Človek mora vstopati skozi vrata, ki se mu odpirajo. To pomeni, da mora stopati iz samega sebe.
/ Raz 21,1-5a /
Vrhunec Janezovega razodetja je videnje novega Jeruzalema. Šele tam bo uresničena Božja pravičnost. Novi Jeruzalem pomeni Cerkev v njenem poveličanju in lepoti ob ponovnem Kristusovem prihodu. Adamova in Izraelova domačnost bo podarjena vsem članom Božjega ljudstva. Prejšnji svet bo minil. Obrisane bodo vse solze. Ne bo več žalovanja, ne vpitja, ne bolečine. Stvarnikova beseda: »Bodi svetloba!« se bo ponovila v odrešenikovih besedah: »Glej, vse delam novo!« Nov je tudi človek. Če je kdo v Kristusu, je nova stvar. Staro je minilo, nastalo je novo.
Samo Kristus s svojim križem vodi ljudi v novo stvarstvo. Zato si kristjan želi pridobiti le milost in vstopiti v novo stvarstvo, da bi živel Bogu, v združenju z njegovim vstalim Sinom. To se začne že pri krstu.
Kako si pridobiti zavest, da Bog vsak hip govori po vseh dogodkih in ljudeh? Sveto mesto je očitno znamenje sobivanja človeka in Boga. Ljubezen je dokaz, da sta Bog in človek v sobivanju, kakor sta v Kristusu navzoči Božja in človeška narava.
Jn 13, 31-33a. 34-35
Govor iz dveh delov: poveličanje in nova zapoved. Jezus z darovanjem svojega življenja izpolnjuje delo, ki mu ga je naročil Oče. Izpolnjuje ga v popolni pokorščini. Spričuje edinost z Očetom in razodeva tudi svoje božanstvo, razodeva tudi Očeta in ga poveličuje.
Jezus bo šele s svojim vnebohodom resnično navzoč med svojimi učenci. Navzoč bo po ljubezni. Nova zapoved je zato, ker je sposobna stopiti na zadnje mesto in dati življenje za druge. Taka ljubezen ljudi je znamenje Jezusove navzočnosti v svetu. Mera za vsakogar izmed nas je Jezusova ljubezen. Zato misel ponovi: »Po tem bodo spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega. In še to: nobena druga lastnost ne more bolj prepričati sveta o potrebnosti Jezusovega nauka kakor ljubezen, ki jo kristjani živijo in izžarevajo. Ves nauk, vse dogme, vsi moralni predpisi Cerkve morajo biti v službi ljubezni in ne same na sebi namen.
Tone Kompare, župnik
