6. nedelja med letom – berilo, evangelij, pridiga, mladinsko petje
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 6,17.20-26)
Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govóril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!«
PRIDIGA:
Koga blagruje Jezus? Komu so namenjeni blagri?
Blagri so v svetopisemskem in judovskem izročilu značilni način izražanja bodisi za preroške napovedi prihodnjega veselja bodisi zahvale za sedanje veselje ali pa obljuba nagrade. Vedno se navezujejo na veselje, ki ga daje Bog. Blagor je vrednost, ki ga ima človek za Boga in v Bogu, nekaj, kar je v Bogu brez časovno, kar pa je človeku v njegovem času razodeto.
Kdo je blagrovan? Blagrovan ali blagoslovljen je tisti, ki se izroči Gospodu, kdor steza svoje korenine k božjemu »potoku« ali kakor pravi sv. Avguštin, ima svoje korenine v nebesih in od tam raste k zemlji. Ta preprosta prepustitev samega sebe Gospodu zadostuje, da je v Jezusovem imenu »blagrovan« in da se mu v človeški nemoči ni treba bati suše in praznine. Nasprotje je človek, ki zaupa človeku, temu kar je človeškega in zemeljskega ter se zato odvrne od Boga. Ta antiteza deli ljudi na dva tabora: ali živijo po Bogu za Boga ali pa hočejo živeti zase in po svoje. Tudi v Jezusovi sodbi sta samo dve vrsti ljudi: ovce in kozli.
Kdor pozablja na Boga in na njegovo pomoč, je kakor grmičevje ob puščavi, ki je komaj zmožno prave rasti. Človek, ki je postavil svoje življenje v zaupanje v Gospoda, je kakor drevo, ki bohotno raste ob reki in steguje svoje korenine k vodi, ko se približuje poletna vročina. Tak človek se ne boji vročine, to pomeni, da se ne boji raznih preganjanj in človeških nasprotovanj, saj ve, da mu bo Gospod ob pravem času pomagal. Bog ga ne bo zapustil. Kakor potrebuje drevo za rast vodo, tako potrebuje človek za svoje življenje Boga.
Zaupanje lahko ohranimo tudi takrat, ko se nam zdi, da smo v brezizhodnem položaju, ko se po človeško gledano Božja beseda ne more več uresničiti. Bog ostane svojemu vernemu zvest in celo smrt ne more ničesar spremeniti. Zaupanje je v zavesti, da se človek, ki ostane Bogu zvest, tudi v navidezni oddaljenosti od Boga lahko zanese na Božjo navzočnost. Nagib človekovega zaupanja je božja vsemogočnost, ki ima svoje temelje v božjem usmiljenju, zvestobi in pravičnosti. Je Božja navzočnost, ki se nam daje na voljo, da utrjuje zalet našega zaupanja in mu zagotavlja uspeh. Je Božja vsemogočnost, ki jo vodijo usmiljenje, pravičnost, ljubezen in zvestoba ter nas spremlja in nam pomaga, da pridemo do končnega cilja.
To vprašanje pojasnjuje Pavel v zvezi z vstajenjem od mrtvih. Kristusovo vstajenje ima smisel samo, kolikor je prvenec našega vstajenja. Če zanikamo naše vstajenje, tudi Kristusovo nima smisla. Osrednja sestavina oznanjevanja in vere , ki mu sledi, je Kristusovo vstajenje. Vsi drugi vidiki dobijo svoj smisel samo v tem. Če ni vstajenja, se vse podre. Zato sta dve kategoriji ljudi: takšni, ki verujejo v Kristusovo vstajenje in takšni, ki ga zanikajo.
Vsa besedila današnje nedelje zahtevajo od nas dokončno odločitev: ali smo sebi dovolj, ali pa dolgujemo svoje življenje svojemu Stvarniku in Odrešeniku? Tretje, vmesne poti ni.
V Kalifoniji je tako imenovana Dolina smrti. To je eden najbolj vročih in suhih krajev na Zemlji. V tej dolini skoraj nič ne raste. Zato se tudi imenuje Dolina smrti. V povprečju letno pade le 50 mm dežja. Pozimi leta 2004/05 ga je padlo 180 mm, kar se ni zgodilo že desetletja. Spomladi leta 2005 se je zgodilo nekaj izjemnega. Celo Dolino smrti je prekrilo pomladansko cvetje. Fotografi, botaniki in čisto navadni ljudje so prepotovali vso Ameriko, da bi napasli oči na tem čudežu, ki ga bodo težko še kdaj doživeli. Ob koncu pomladi je cvetje odmrlo pod vročim puščavskim peskom in ponovno izginilo, kjer čaka na naslednje deževje, kadarkoli bo že prišlo.
To je dokaz, da Dolina smrti ni mrtva. Spala je. Čakala je na pogoje za rast. Ko so se ti izpolnili, se je v Dolino smrti vrnilo življenje.
Enako je s človeškimi bitji in skupnostmi. Za rast potrebujemo pogoje. Naše duhovno življenje potrebuje dežja, potrebuje vodo. Človek potrebuje Boga. Zato pravi prerok Jeremija, da je človek, ki zaupa v Gospoda kakor drevo, ki iztega svoje korenine k potoku. Ne boji se, če pride vročina. Tudi v prvem psalmu smo peli, da je blagoslovljen mož, ki je kakor drevo zasajeno ob vodnih strugah, ki daje sad ob svojem času in mu listje ne ovene. Zato pravi sveti Avguštin, da mora imeti drevo našega življenja korenine v nebesih, rasti mora pa proti zemlji. To pomeni, da ima Pavel prav, ko spodbuja k veri v vstajenje. Duhovnik v molitvah za rajne ob pogrebnih slovesnostih reče: »Vemo, da na zemlji nimamo stalnega bivališča. Zato pospremimo pokojnega/pokojno k grobu v upanju, da bo deležen /deležna Jezusovega vstajenja. Vsa besedila današnje božje besede zahtevajo od nas dokončno odločitev: ali smo sebi dovolj, ali pa dolgujemo svoje življenje nebesom, Stvarniku in Odrešeniku? Tretje vmesne poti ni. Druge izbire ali poti ni.
Tone Kompare, župnik