6. VELIKONOČNA NEDELJA – prvo sveto obhajilo, pridiga, otroško petje
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 14,23-29)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To sem vam povedal, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaší. Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹ Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, saj je Oče večji od mene. In zdaj sem vam povedal, preden se zgodí, da boste verovali, ko se zgodí.
PRIDIGA:
/ Apd 15, 1-2.22-29 /
Judaisti so bili skupina kristjanov, ki so izhajali iz spreobrnjencev farizejskega okolja. Zelo so bili zavzeti za postavo. Menili so, da sta tudi po krstu postava in obreza nujni za zveličanje. Prišlo je do prepira. Poslali so vprašanje glede tega na prvi koncil v Jeruzalemu. Apostolski zbor je odločil kompromis. Upošteva naj se štiri prepovedi. Drug drugemu je potrebno prisluhniti. Cerkev mora biti prostor miru v nemirnem svetu. Probleme in napetosti mora reševati pod vodstvom Svetega Duha, v molitvi k Svetemu Duhu in v poslušanju. Težava je bila upravičena: na eni strani tisočletno izročilo, na drugi pa na novo pridruženi pogani, ki niso ničesar prispevali k izročilu. Rešitev? Poganom ni treba sprejeti judovskih navad, morajo pa popustiti, kar zadeva način prehrane in zakonov med sorodniki. Naslovljenci so bili veseli, da jih ne veže obreza, zahtevani predpisi jih niso motili.
Začela se je ločitev mlade Cerkve od judovstva. Nikoli nima ena stvar popolnoma prav, druga pa v ničemer. Tako se najde Kristusov mir.
/ Raz 21, 10-14.22-23 /
Zemeljski Jeruzalem je bil težko dostopno mesto na planoti Jordanije, 760 m nad morjem. Poseljeno je bilo že od 4. tisočletja pred Kristusom. Svoj pomen pa je mesto dobilo v času kralja Davida. Salomon je zgradil tempelj in mesto povečal. Leta 597 je bilo razdejano, prebivalstvo izseljeno. Po vrnitvi izgnancev so mesto obnovili, Tit ga je leta 70 dokončno uničil.
Nebeški Jeruzalem se je počasi uveljavljal v judovskem slovstvu. Izaija je napovedal, da bo ob koncu časov Bog prebival v Jeruzalemu, kjer bodo zbrani vsi narodi zemlje. Tako postane Jeruzalem središče Mesijevega pričakovanja. Ko ga opisuje, videc uporabi predstave iz knjige preroka Ezekijela. Hoče pokazati popolnost novega Jeruzalema. Tam ni nobenega templja več. To pomeni, da živi v popolni skupnosti z Bogom. Povezanost z Bogom je neposredna. To je popolno uresničenje prerokbe: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi« (Raz 21,3). Iz tega sledi: Tudi če ni mogoče vzpostaviti edinosti vere, je mogoče doseči edinost ljubezni. To je največ.
/ Jn 14, 23-29 /
Jezus odgovarja na vprašanje Juda Tadeja: »Gospod, kako to, da se želiš razodeti nam ne pa svetu?«
Jezus ponovno razloži, kaj pomeni videti njega in zakaj ga svet ne more videti. Po vstajenju je njegova navzočnost tudi Očetova navzočnost. »Če me kdo ljubi, bova z Očetom prišla k njemu in pri njem prebivala.« Tega bodo deležni tisti, ki so s spolnjevanjem njegove besede izražali resnično ljubezen do Sina in Očeta.
Božja navzočnost prihaja iz Očetove ljubezni do učencev njegovega Sina. Po velikonočna navzočnost je sad do učencev njegovega Sina. Svet ne more videti Očeta, ker ga ne ljubi in noče poslušati njegove besede. Toda Sveti Duh jih bo učil vsega.
Na koncu govora jim obljublja in zapušča mir. »Dajem vam večno življenje.« Mir izraža blagostanje vsakdanjega bivanja. To je skladje s prirodo, s seboj in z Bogom. Mir je blagoslov, počitek, veselje, bogastvo, rešenje, življenje. Zato Jezus pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, ker bodo postali Božji otroci. Mir je vezan na Jezusovo zmago nad svetom in ne več na njegovo telesno navzočnost. Zato pravi Pavel: »On je naš mir!« (Ef 2,14)
KONKRETNE IZTOČNICE:
1. Nikoli nima samo ena stran prav, druga pa nikoli.
2. Tudi če edinosti vere ni mogoče vzpostaviti, je edinost ljubezni vedno mogoča.
3. Zakaj svet ne more videti Očeta? Ker ga ne ljubi in njegove besede noče poslušati.
Tone Kompare, župnik
