7. nedelja med letom – berilo, evangelij, pridiga, krst
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 6,27-38)
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodíte in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.«
PRIDIGA:
VELIKODUŠNOST
Že poganski filozofi in nravoslovci so občudovali velikodušnost. V Stari zavezi je prejela globljo utemeljitev, v Kristusu postane posnemanje Boga samega.
Po vojni logiki sodeč, bi imel Abisaj prav, ko je Davida nagovarjal, naj usmrti sovražnika Savla. David iz velikodušnosti tega ni storil. Strah pred Bogu posvečenim ga je vodil k velikodušnosti.
Jezus je to stanje bistveno presegel. »Ljubite svoje sovražnike….molite za tiste, ki vas obrekujejo«. Tu velikodušnost že prestopa prag in se dviga v naravnanost srca, ki posnema naravnanost Boga samega. »Kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih«. To dokazuje izročitev lastnega Sina za grešnike, za »sovražnike«. Jezus se dvigne iz človeške omejene velikodušnosti k absolutni božji velikodušnosti, ki daruje ljubezen tistim, ki ga sedaj sovražijo in zaničujejo.
Kar je bil Savel za Davida, to je sedaj vsak človek, ki je postal maziljenec po Jezusovi spravni smrti.
Velikodušnost postane za kristjana nekaj samo po sebi umevnega, kajti kristjan se zaveda, da je on sam sad božje velikodušnosti. Vse dolgujemo božji velikodušnosti.
Človek, ki se dviga od spodaj, iz narave, ostane »zemeljsko živo bitje«, čeprav je najvišji razcvet kozmosa. Njemu so prirojene v naravi veljavne norme: urejena ljubezen se začne pri lastnem jazu. Prvega Adama bo presegel drugi, nebeški. Ta pa prihaja od neskončnega Boga, ne pozna meja in norm končnosti.
On nebeško ljubezen razdaja svojim »potomcem«, kristjanom, ki so oblikovani po njegovi podobi. Zapušča jim v oporoki enak dar.
Tone Kompare, župnik