7. velikonočna nedelja – pridiga
/Apd 1,15-26; 1 Jn 4,11-16; Jn 17,11-19/
Od velike noči beremo vsako nedeljo odlomke iz Prvega Janezovega pisma (1 Jn). Na 6. in 7. velikonočno nedeljo pa iz 1 Jn 4 (Bog je ljubezen). Evangelij današnje nedelje govori o edinosti in resnici – da bomo eno, kakor sta eno Oče in Sin. Božja beseda nas usmerja k temi ODNOSA in LJUBEZNI. Strinjamo se, da gre za zelo aktualno temo.
Kako bi postavili formulo LJUBEZNI? Kaj je ljubezen?
Prikličimo si v spomin nekaj misli iz 1 Jn: Bog nas ljubi, nas je vzljubil, zato se tudi mi moramo ljubiti med seboj. Gre za isti princip, isto formulo. Če se ljubimo, ostaja Bog v nas in njegova ljubezen v nas postaja popolna. Njegova ljubezen je v nas. Mi smo spoznali ljubezen, Bog je ljubezen. To je centralna tema Boga – tema celotnega Svetega pisma, kot pesto v kolesu, ki drži celo kolo skupaj. Kako naj bo Bog v nas? Tako, da ljubimo! In v ljubezni ni strahu. Tako nas opogumlja Božja beseda.
Kaj je torej formula ljubezni?
Leta 2019 sva bila z ženo na duhovnih vajah za zakonce in švicarski par Manfred in Anne-Fleurette Engeli sta nam predstavila zelo preprosto in logično formulo ljubezni. Ob današnji Božji besedi se mi zdi zelo primerno, da jo pogledamo in jo uporabljamo v vsakdanjem življenju.
S (svoboda) + N (naklonjenost, pozornost) = L (LJUBEZEN)
Kaj je svoboda?
Svoboda ni, da delam, kar hočem. Svoboda je to, kar vidimo pri Jezusu. Jezus v evangeliju se nam predstavi kot popolnoma svoboden človek. Poglejmo si tri primere njegovega svobodnega ravnanja:
a) Primer Kana
Marija je imela idejo, da je potrebno narediti čudež, ker je zmanjkalo vina. Jezus ji odgovori: »Žena, kaj imam s tabo,« Je ne posluša. Kasneje vseeno to naredi. Zakaj? Očitno je dobil nalogo iz drugega kraja, vira.
JEZUS NI IZPOLNJEVAL PRIČAKOVANJA LJUDI. IZPOLNJEVAL JE BOŽJE NALOGE.
b) Nekega dne je govoril z učenci: »Hočete tudi vi oditi?« Ko jim je to govoril, ni trepetal. Odprl je vrata in rekel, da lahko gredo. Nimajo obveznosti.
NIKAKRŠNE ODVISNOSTI OD LJUDI.
c) V sodnem procesu Jezus ne reče praktično niti ene besede. Nič ne naredi, da bi se branil. Vidimo to neverjetno svobodo.
Človek sam po sebi ni svobodno bitje. Lahko pa izbiramo, od koga bomo odvisni. Lahko smo odvisni: od ljudi okoli nas, mnenj, partnerja (torej izpolnjuješ želje drugih); od sebe; od Boga.
EDINA ODVISNOST, KI NAS OSVOBAJA, JE ODVISNOST OD BOGA. Čim bolj smo odvisni od Boga, manj smo odvisni od ljudi.
Jezusova svoboda je odvisnost od Boga.
Jn 5,19: »Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče; kar namreč dela on, dela enako tudi Sin.«
Sin noče in ne more narediti nič sam od sebe. Če je bil kakšen človek na zemlji, je bil to Jezus, ki bi lahko naredil kaj sam od sebe. Pa ni. INICIATIVA JE VEDNO PRI OČETU.
Kar je Jezus delal, je Oče že začel. On se pokori njemu. Jezus pravi (Jn 5,17), da dela isto kot Oče. Skupno delo z Očetom je velika Jezusova skrivnost.
Če želimo slediti Jezusu, potem moramo zavzeti to stališče. Vprašanje za nas je ta odvisnost, ki jo je imel Jezus. Danes se lahko odločimo, da vstopimo v to JEZUSOVO SVOBODO. To lahko doživimo – kot Božji otroci. Govorimo o Božji volji, ne o moji volji. Njemu se podredimo zaradi ljubezni.
Med SVOBODO in LJUBEZNIJO obstaja vmesni člen, kajti sama svoboda ni nujno, da vodi do ljubezni. Zato potrebujemo NAKLONJENOST (N) OZ. POZORNOST.
Ko mladenič (Mr 10,17-22) vpraša Jezusa, kaj naj stori, da bo deležen večnega življenja, se je Jezus OZRL VANJ (ga pogledal) in ga VZLJUBIL. Povedal mu je odgovor, da naj proda vse kar ima, vendar mladenič ni mogel tega sprejeti.
Naklonjenost v partnerstvu ima 2 strani:
1. Potrebni so trenutki naklonjenosti (npr. žena pride v pisarno, delavnico, je zraven moža in nič ne reče, starš pride do otroka in je ob njem…). Naklonjenost ni samo golo poslušanje. Pri naklonjenosti gre za resnično odprtost k drugemu: pogledam jo (ga) in jo (ga) poslušam. Vsak zakon (tudi odnos do Bog) živi od te POZORNOSTI.
2. Obstaja pa še TRAJNA NAKLONJENOST (POZORNOST) – to imenujemo zvestoba.
Kaj je zvestoba? Vsak ve, kje je meja. Točno veš, ko si jo prečkal. V nas je ta meja nič (velja za može in žene). Zvestoba pomeni, da spoštujem to mejo. Če jo res spoštujem, se bo pomaknila tja, kamor jo je Bog postavil. Podobno velja za prečkanje meje v odnosu do Boga (on je ženin, mi pa nevesta).
Če jo prečkamo, kaj potem? Pokesamo se, prosimo odpuščanje (Boga), ker je to med tabo in Bogom in se ponovno odločimo za to mejo. To spada v zvezo, zavezo.
Ustavimo se še pri rezultatu te formula, ki je LJUBEZEN. Ljubiti kot je Bog ljubil je za nas na nek način pretežko. Zakaj? Ker je med nami in Bogom velika razlika. Bog je ljubezen, on ne more drugače kot le ljubiti. Mi pa imamo to ljubezen (jo živimo) včasih več, včasih manj. Mi nismo ljubezen. Vendar Bog je garancija za nas.
Ko bomo ob koncu življenja dajali račun za svoje življenje, ne bo vprašanje ZAKAJ NISI IMEL LJUBEZNI, AMPAK ZAKAJ JE NISI VZEL?
Imamo tri možnosti, kako vzeti ljubezen:
1. Lahko se odločiš in rečeš: PREDAJAM SE TEBI.
Želim biti kanal tvoje (Božje) ljubezni za ženo, otroke, do Boga. Na ta način prihaja ljubezen do njih.
2. Če imam premalo ljubezni do žene, drugih, Boga, sledi DOGOVOR.
Bog, ti mi daruj impulze ljubezni (npr. pride neka misel za ženo in grem do nje, ji dam roko na ramo – izkažem ji ljubezen).
DOGOVOR: Bog ti si odgovoren za impulze, jaz pa za izvedbo. Če to ne naredim (padem na izvedbi), se moram kesati. Ampak zavedajmo se, da impulzi bodo prišli. Tudi, če žena (ali kdo drug) ne bi vzel impulza, ni problema, važno je, da sem ga dal.
Lahko sredi konflikta pride impulz: »Povej ji, da jo imaš rad.« To stori.
3. Delaj vse, kar bi delal, če bi ženo/moža ljubil. Podobno velja za odnos z Bogom, ko ne čutimo, da nas ljubi ali imamo duhovno sušo.
Zgodila se je resnična zgodba. Neki mož je prišel k strokovnjaku na svetovanje in mu je povedal, da ima velik problem: »Ne ljubim več svoje žene.« Po pogovoru mu je svetovalec dal domačo nalogo: »Naslednjih 14 dni delaj vse tako, kar bi delal, če bi jo ljubil.« Mož ji je dnem za dnem izkazoval ljubezen, včasih prinese rože, se z njo pogovarjal, jo prijel za roko. Po 14 dneh se je vrnil na pogovor in povedal osupljivo ugotovitev: »Ne vem, kaj se je zgodilo, ampak jaz ponovno ljubim svojo ženo.«
To je to, deluje. Ljubezen ni samo čustvo, je odločitev in konkretnost. Potem sledijo temu tudi čustva in občutki.
Enako za Boga, po določenem času boš spet občutil, da ljubiš Boga, da ni več neka navada.
Zaključili bomo z besedami preroka Jeremija: » Vem za načrte, ki jim imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje.« (29,11)
Bog želi imeti z nami odnos ljubezni, želi, da imamo tak odnos v družini, saj je navodilo Janeza jasno: »Tisti, ki ljubi Boga, naj ljubi tudi svojega brata.« (1 Jn 4,21)
Amen.
Matej Križanič, stalni diakon