7. velikonočna nedelja – večerna pridiga
Smo začeli devetnevnico pri Svetem Duhu in se spomnimo, kdaj je rekel Jezus: »Prejmite Svetega Duha«
Kristus je vedel, da mora iti, kajti na skrivnosten, nam nedoumljiv način bo po vnebohodu — v novem izlivu Božje ljubezni —, pošlje tretja oseba Svete trojice: »Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal«.
Šel je in nam poslal Svetega Duha, ki vodi in posvečuje naše duše.
Prihod Svetega Duha na binkoštni dan ni bil osamljen primer v življenju Cerkve. Tolažnik jo nenehno posvečuje, prav tako pa posvečuje sleherno dušo preko neštetih navdihov, ki so »vsa notranja vabila, vzgibi, očitki in obžalovanja, vsa razsvetljenja in spoznanja, ki jih Bog uresničuje v nas; saj je v očetovski skrbi naše srce ‘prehitel s srečnimi blagoslovi’ (Ps 20,3), zato da bi nas prebudil, spodbudil, nas privabil in pritegnil k svetim čednostim, k nebeški ljubezni, k dobrim sklepom, skratka k vsemu, kar nas usmerja k naši večni sreči.
Da bi bili bolj zvesti nenehnim vzgibom in navdihom Svetega Duha v naši duši potrebujemo, piše sv Jožefmarija, najprej poslušnost, ker je Sveti Duh tisti, ki s svojimi navdihi daje nadnaraven ton našim mislim, željam in dejanjem. On nas spodbuja, da se držimo Kristusovega nauka in ga globoko živimo, On nam daje luč, da spoznamo svojo osebno poklicanost, in moč, da uresničimo vse, kar Bog pričakuje.«18
Tolažnik brez prestanka deluje v naši duši: niti enega samega pobožnega vzklika ne izrečemo, če ni po vzgibu Svetega Duha kakor nam pravi sveti Pavel.
On je prisoten in nas vodi kadar molimo, ko beremo evangelij, ko v prejetem nasvetu odkrijemo novo razsvetljenje, ko premišljujemo kakšno versko resnico, o kateri smo morda že velikokrat premišljevali. Takrat opazimo, da ta jasnost ni odvisna od naše volje. Ni naša, temveč je od Boga. Sveti Duh je tisti, ki nas mehko spodbuja k zakramentu spovedi, da bi se spovedali svojih grehov; spodbuja nas, da v nepričakovanem trenutku pov zdignemo svoje srce k Bogu, k uresničevanju dobrih del. On je tisti, ki nam predlaga majhne odpovedi, ali pa nam navdihne primerno besedo, ki bo nekega človeka vzpodbudila, da bo želel postal boljši.
Potem potrebujemo Življenje molitve, saj se izročitev, pokorščina in krotkost kristjana rodijo iz ljubezni in so usmerjene v ljubezen. Ta pa vodi v odnos, v pogovor, v prijateljstvo.
Krščansko življenje zahteva stalen dialog z edinim in troedinim Bogom in Sveti Duh nas vodi prav v to intimnost. (…) Navadimo se pogovarjati s Svetim Duhom, ki nas posvečuje, mu zaupati, ga prositi za pomoč, ga čutiti v svoji bližini.
Tolažnik nas vodi od prvega razumevanja vere k vedno globljemu umevanju razodetja.Na primer, preko darú umnosti je kristjanu dano globlje razumevanje razodetih skrivnosti. Sveti Duh z izredno močjo razsvetljuje razum in mu daje z do takrat nepoznano jasnostjo razumeti globok pomen skrivnosti vere.
Dar umnosti nas vodi, da dojamemo najgloblji pomen Svetega pisma, življenja milosti, Kristusove prisotnosti v vsakem zakramentu in v Svetem pismu, na resničen in bistven način. Ta dar nam daje nekakšen božji čut za tisto, kar je na svetu nadnaravnega. Pred očmi vernika, katerega pogled je razsvetljen po Duhu, se tako pojavi popolnoma novo vesolje. Skrivnosti Presvete Trojice, učlovečenja, odrešenja, Cerkve … postanejo izredno žive in aktualne resničnosti, ki usmerjajo vse kristjanovo življenje, tako da odločilno vplivajo na njegovo delo, na družino, na prijatelje … Molitev pod njihovim vplivom postane bolj preprosta in globoka.
Tisti, ki so poslušni navdihom Svetega Duha, očistijo svojo dušo, ohranjajo svojo vero čuječo, odkrivajo Boga preko vseh ustvarjenih reči in dogodkov vsakdanjega življenja. Kdor pa živi v mlačnosti, ne zaznava več teh klicev milosti, njegova duša je oslabljena za to, kar je božjega; izgubil je smisel vere, njenih zahtev in njenih nežnosti.
Dar umnosti vodi h kontemplaciji Boga sredi običajnih opravil, v lepih ali žalostnih dogodkih v življenju vsakega človeka.
Rafael Arias Villalta