BELA NEDELJA – berilo, evangelij, pridiga, mladinsko petje
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,19-31)
Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«
Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«
Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.
PRIDIGA:
Pred osmimi dnevi, na veliko noč, smo se zahvalili Gospodu, ki je s svojim vstajenjem pokazal, da je njegova ljubezen močnejša od smrti in greha.
Danes praznujemo to ljubezen, ki se razodeva, uresničuje kot milost v našem vsakdanjem življenju in vsakega od nas spodbuja, da se »usmili«, celo sovražnikov.
Kristus razodeva ne samo, da je Bog ljubezen, ampak da je Bog usmiljenje, ker ne samo ljubi človeka, ampak je usmiljen, sočuten do vsakega, ki ljubi krivico. Bog ima ne le dobre otroke, ampak tudi uporne, bitja, ki niso vredna niti koristna niti prijetna sama po sebi in ne dobra zanj. Jezus pravi: »Božja ljubezen je cvet – a usmiljenje je sad.« (Dn 949)
Evangelij današnje nedelje nam pripoveduje o dveh prikazovanjih, ki sta se zgodili v dvorani zadnje večerje. Ker pri prvem apostola Tomaža ni bilo zraven, je izjavil: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«
Tomaž postavi trde in jasne pogoje za svoje verovanje (položiti roko v njegovo stran in prst v njegove rane).
Janez Pavel II., ki je na belo nedeljo 30. aprila 2000 – ob razglasitvi redovnice Favstine Kowalske za svetnico, z velikim veseljem določil za vesoljno Cerkev, naj se odslej druga velikonočna nedelja imenuje nedelja Božjega usmiljenja.
V dvorano zadnje večerje prinaša vstali Kristus veliko oznanilo Božjega usmiljenja in ga zaupa apostolom: „Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošilja. Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani.” (Jn 20,21-23)
Preden je Jezus izgovoril te besede, je pokazal roke in stran. Pokaže rane svojega trpljenja, predvsem rano na Srcu, mesto, od koder izvira veliki val usmiljenja, ki se razliva na človeštvo.
Tega vstalega Kristusa vidimo sedaj tukaj pred nami, tak se je prikazal s. Favstini. Ta Jezus pozdravi tudi apostole in Tomaža.
Iz tega Srca je sveta sestra Favstina videla izhajati dva svetlobna pramena, ki osvetjujeta svet: »Dva pramena – Jezus sam ji je to nekega dne razložil – predstavljata kri in vodo.«
Bledi pramen pomeni vodo, ki opravičuje duše; rdeči pa pomeni kri, ki je življenje duš (Dn 299). Kri spominja na žrtev na križu in evharistični dar, saj nas najobilneje hrani ravno evharistija. Voda je pri svetem Janezu simbol krsta (očiščuje nas tudi pokora, spoved), vendar je voda tudi dar Svetega Duha. Ta dva pramena pomenita torej vse zakramente in vse milosti Svetega Duha. Zato rečemo, da se je iz Kristusove strani rodila Cerkev.
V spovednici srečujemo tega Jezusa, pri evharistiji tudi in v vseh zakramentih. Saj gre za velikonočno skrivnost (trpljenje, smrt in vstajenje). Zato ni čudno, da se Jezus prvič prikaže s. Favstini na 1. postno nedeljo (22. februarja 1931) in to kot poveličani Jezus. Vstali Kristus nam prinaša rešitev.
Podoba usmiljenega Jezusa se pogosto imenuje podoba Božjega usmiljenja, kar je pravilno, saj se prav v Kristusovi velikonočni skrivnosti najbolj razodeva ljubezen Boga do človeka.
Jezus je povedal s. Favstini: »Moja hčerka, povej, da sem jaz sam Ljubezen in Usmiljenje« (Dn. 374).
Nadalje ji je Jezus rekel: »Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se ne bo z zaupanjem obrnilo k Božjemu usmiljenju« (Dn. 132).
Papež Janez Pavel II. je iz poslušnosti Jezusu prvo nedeljo po veliki noči razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja. Ob koncu velikonočne osmine Gospodovega vstajenja nam podoba in današnji evangelij kaže na rane Vstalega. Isti papež je leta 2002 podelil vsakoletni odpustek na to nedeljo, da bi še bolj okušali Božje usmiljenje.Vsak, ki pod običajnimi pogoji (ločenost in nenavezanost na greh, sveta spoved, sveto obhajilo) in v prisotnosti Najsvetejšega zakramenta izpostavljenega v tabernaklju zmoli po namenu svetega očeta očenaš, vero ter doda vzklik:« Jezus, zaupam vate.« Bog hoče, da nas ne ovirajo ne grehi, ne posledice grehov, ki puščajo nered ter nezdravo navezanost na stvari.
Zaključek: Povabilo velja, da se ustavimo ob tej podobi. Apostol Tomaž je zagledal ne le podobo, ampak vstalega Kristusa, ki ga je poklical in dejal: «Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi na mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Enako pravi tebi in meni: »Daj roko, položi jo sem, prepričaj sem, da sem to jaz, Prvi in Zadnji in veruj.« In sledi izpoved vere, priznanje: »Moj Gospod in moj Bog!«
Storimo to med evharistijo ali po njej tudi mi.
Amen.
Matej Križanič, diakon