Bogoslužje (2) – poljub oltarja, križ in pozdrav občestva
/ Tone Kompare /
Daritveni oltar je v bogoslužnem prostoru osrednjega pomena. Razlikuje se od evharističnega oltarja, kjer shranjujemo Jezusovo telo v čaščenje in v navzočnost ter delitev tistim, ki so bolni ali želijo sveto popotnico za pot v večnost. Evharistični oltar je neke vrste božji grob, kjer je bilo položeno Jezusovo telo, ki živi, ker je vstalo od mrtvih.
Daritveni oltar mora biti vsem udeležencem viden, mora biti lep, iz najboljših materialov, ki jih premoremo. Na njem ne sme biti ničesar, kar bi zakrivalo ali oteževalo videti in doživeti, kako se kruh spremeni v Jezusovo telo in vino v njegovo kri. Mašno bogoslužje je namreč oznanilo Gospodove smrti in vstajenja, dokler ne bo zopet prišel v slavi.
Duhovnik ob prihodu v bogoslužni prostor oltar poljubi. Oltar predstavlja tudi Jezusa. Predstavlja Kalvarijo in križ na Kalvariji, na katerem bo Jezusovo telo darovano. Poljub mora biti lep in poudarjen. Idealno bi bilo, da bi na začetku maše vsi navzoči verniki prišli in oltar poljubili. Če je to oteženo, naj ga v duhu poljubimo vsi navzoči. Poljub je dejanje globokega spoštovanja in ljubezni. Poljub oltarja zgane udeleženčevo dušo in jo pripravi na veliko skrivnost, ki se bo čez nekaj časa zgodila. Zdaj razumete, kakšna škoda se zgodi udeležencu bogoslužja, če zamudi mašo in ne doživi taktov uverture v največjo dramo človeštva. To vpliva na površno doživljanje tako velike skrivnosti.
Ko smo odpeli pesem (včasih jo nadomestimo z vstopnim spevom, ki je v mašni knjigi ali v misalu), ko smo poljubili oltar, naredimo križ. Ob slovesnih mašah pojemo, navadno ga recitiramo. Z njim počastimo Sveto Trojico. Bogoslužje začnemo v imenu Očeta, ki nas je ustvaril in Jezusa, ki nam ga je Oče poslal in ki nas je odrešil. Počastimo tudi Svetega Duha, ki bo v daritvi vstopil v naše življenje in nas naredil za bogove. S križem že na začetku počastimo Sveto Trojico, ki je navzoča in deluje v mašni daritvi. Pri maši navzoči najbolj nazorno in konkretno vstopamo v naročje Svete Trojice, da ne bi nikdar pozabili, da smo v življenju nošeni v njenem naročju. Kadarkoli in kjerkoli naredimo križ (pred znamenjem, ko gremo mimo cerkve, doma pred obedom, pred vožnjo z avtomobilom …), povsod se povezujemo in izročamo Sveti Trojici. Zato je vse naše življenje ena sama daritev, ena sama maša. To je pesnik Simon Gregorčič zapel v svoji pesmi: »Daritev bodi ti življenje celo, oltar najlepši je srca oltar, Gospodu žrtev vsako dobro delo.« Križu sledi pozdrav občestva. Voditelj bogoslužja ima za to na voljo neizmerno veliko število načinov. Vsak pozdrav naj bi bil vsebinsko povezan z značilnostjo praznika ali z vsebino Božje Besede, ki jo bo bogoslužni zbor slišal kot Božji dar za življenje med tednom. Če slišimo pozdrav »Gospod z vami« vsak dan, je podobno kot bi se mi pozdravljali vsak dan enako, čeprav se znajdemo vsak dan v drugačnih okoliščinah in se pozdravljamo temu primerno. Pozdrav naj bi bil doživet, enkraten, ustvarjalen in naj bi razveselil navzoče. Rutinski, monotoni pozdrav ne dvigne, ne spodbudi k veselju in dobremu razpoloženju. Temu primeren mora biti tudi odgovor. Odgovor »In s tvojim duhom« naj ustvari pogoje za dialog, ki se bo med bogoslužjem še mnogokrat ponovil. Ponavlja se najbrž zato, da ne bi med mašo pozabili na navzočnost Njega zaradi katerega smo se zbrali, ki se nam bo podaril in nas rešil vsega hudega in vsega zla, ter nam podaril življenje.
