Bogoslužje I. – Prihod in vstopna pesem
/ Tone Kompare /
V letu bogoslužja (2022/23) bomo vse leto in še naslednja leta več poudarka namenili iskanju posodobitve in dopolnitve razumevanja in doživljanja bogoslužja. Čeprav gre pri bogoslužju za veliko skrivnost, kako Bog vstopa v naše življenje in kako priti v stik z nedoumljivim in svetim Bogom, imamo vendar na voljo poti in sredstva, ki nam morejo pomagati pri globljem doživljanju bogoslužnih skrivnosti. Znanja in izkušenj za to nimamo nikdar dovolj. Vedno se je potrebno poglabljati in neprestano iskati najboljše poti. Bogoslužje ne sme postati šablona, pač pa je življenje, ki ga je potrebno vedno znova in znova obnavljati. Bogoslužje in naše vsakdanje življenje se morata vsak dan med seboj prepletati in dopolnjevati.
V Katoliški Cerkvi je sveto bogoslužje eden od treh stebrov. Oznanjevanje in dobrodelnost izhajata iz bogoslužja in dopolnjujeta pastoralno poslanstvo. V zgodovini so bila obdobja, ko je zares živelo le bogoslužje. Javno in organizirano oznanjevanje in dobrodelnost sta bila prepovedana. Bogoslužje je pa ohranjalo vernikov stik z Bogom in z občestvom.
Na področju bogoslužja je Cerkev naredila velik korak naprej po drugem vatikanskem cerkvenem zboru in ga iz latinskega jezika in zapletenih obredov dvignila iz nerazumevanja in nepoznavanja k boljšemu doživljanju in življenju iz bogoslužja in za bogoslužje. O tem smo se pogovarjali na našem pastoralnem izpopolnjevanju v septembru v Radovni pod Triglavom. Škoda je bila, da se mnogi sodelavci bogoslužja (organisti, ministranti, pevci, bralci in drugi …) tega študijskega dne niso udeležili. Potruditi se bodo morali, da bodo na drug način nadomestili svoje znanje za prakso.
Bogoslužje je naše življenje in naše življenje je bogoslužje. Enosmernost ali izoliranost prvega od drugega je pomanjkljivo in mu manjka polnost smisla življenja.
Za začetek se ustavimo pri dveh poudarkih, še preden se bogoslužje dejansko začne: pri prihajanju in pri vstopni pesmi v bogoslužje. Naša odločitev, da se bomo udeležili bogoslužja (pogreba, maše …), za seboj potegne mnogo stvari. Temeljno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti je, zakaj bomo šli k bogoslužju? Idealno bi bilo, da bi šli peš, sami, brez motečih elementov. Med potjo razmišljamo o tem, da ta naša pot pomeni naše potovanje in našo željo po udeležbi na večnem bogoslužju v nebesih. Potujemo v večnost. S takim doživljanjem ustvarimo primerno razpoloženje v sebi in se zelo bogato vsebinsko pripravimo na dogodek. Med potjo tudi razmišljamo, kaj bomo položili na oltar. Kakšno je bilo naše življenje med tednom, kaj smo lepega doživeli, kaj dobrega uspeli storiti, kaj smo pogrešili? S seboj lahko iz hvaležnosti nesemo tudi materialni dar (olje, sladkor, mleko, kruh, jabolka…), ki ga zmoremo podariti Bogu v zahvalo za srečno in uspešno preživet teden. Poskrbimo tudi, da pridemo v bogoslužni prostor pravočasno, da v miru pričakamo dogodek.
Vstopno dejanje bogoslužje je vstopna pesem. Namen te pesmi je, da vse udeležence odpre (exitus – reditus) in poveže med seboj. Če udeleženec naredi izdih – ko poje, bo lažje napravil tudi vdih – sprejem vsebine, ki ga bo bogoslužje ponudilo. Vsebina vstopne pesmi naj bo večini znana, naj bo pesem lahka in dostopna. Usklajena mora biti s cerkvenim letom (ob božičnem času božična, v postnem času postna, v velikonočnem času velikonočna pesem itd.). Če smo se udeležili praznika, pogrebne maše, šmarnic, poroke ali krsta, naj bo vstopna pesem primerna dogodku. Pojejo naj vsi, vsak po svojih močeh. Kdor molči in ne sodeluje, prikrajša sebe in druge v občestvu. Vstopna pesem je zelo občutljiv element bogoslužja in mora biti vedno zelo skrbno izbrana. Če pri maši sodeluje cerkveni zbor ali druga skupina, bi morala to upoštevati. Prav izbrana pesem udeležencu že na začetku pomaga dojeti in razumeti, kakšna bo vsebina bogoslužja in da ima bogoslužni zbor dobro intonacijo za vse nadaljnje dogajanje. Hvala vsem, ki to razumete in se tega veselite.
