Cerkveni pogreb – dogodek upanja
/ Peter Možina /
Kristus nas spremlja skozi vse naše zemeljsko življenje – od rojstva do smrti. Kmalu po rojstvu običajno prejme dojenček v krščanski družini zakrament sv. krsta. Sv. krst je trenutek, ko Bog konkretno vstopi v življenje otroka, ga sprejme za svojega sina oz. hčerko in izlije vanj(o) Božjo ljubezen. To je začetek poti v nebeško kraljestvo, saj je v otroka vsejano seme večnega življenja.
Vsaka človeška oseba potem roma skozi zemeljsko življenje na sebi lasten način. Nekateri postanejo uspešni in pomembni v družbi, posreči se jim veliko stvari. Drugi ostanejo bolj v ozadju, a se tiho in marljivo prebijejo skozi življenje ter pustijo za seboj sled. Za nekatere je to življenje bolj zbirka neuspehov in zmedenega iskanja prave poti.
Ne glede na to, kakšen slog bivanja si je oseba izbrala na zemlji – ob koncu življenja neizbežno nastopi smrt. Nihče ji ne uide. Prav dejstvo smrti povezuje vse ljudi tega sveta in nam sporoča, da smo vsi na isti poti – na poti v smrt; a kdor veruje in zaupa Bogu – na poti v večnost.
Pogosto pomislim, kako zahtevno je lahko za tistega, ki nima upanja v večnost in misli, da je s smrtjo vsega konec. Ali ni to precej prazno ali brezupno? Ali je smrt res dokončni prestop v nič, v nebivanje?
Sv. Frančišek Asiški jo je imenoval prijateljica smrt. Zakaj? Ker je bil tako prežet z duhovnim življenjem in povezan z Gospodom. Ni se bal tega prehoda, saj je vedel, da ga po smrti čaka blaženost pri Bogu. Tudi sv. Terezija Deteta Jezusa je rekla podobno: »Ne umrjem, temveč stopim v življenje.«
Cerkveni pogreb, ki ga kristjani obhajamo, je zakramental: ima duhovno moč za pokojnika in daje duhovno tolažbo tistim, ki pogrebu prisostvujejo. Je obred slovesa od pokojnika in molitev zanj, da bi se čim prej združil z Bogom v nebeškem kraljestvu. Je dogodek vere.
Vsak cerkveni pogreb je velika priložnost, da obudimo in okrepimo našo vero: najprej za duhovnika, da misijonarsko oznanja o Kristusu, umrlemu in od mrtvih vstalemu, o Božji ljubezni in usmiljenju, o upanju na večno življenje, pa tudi o našem spreobrnjenju in naši neprenehni pripravi na smrt. Za vsakega udeleženca pogreba je priložnost, da ob tem razmišlja o svoji lastni smrti. O tem, kakšen odnos goji s svojim Gospodom, s katerim se bo srečal ob smrtni uri; koliko na tem svetu res ljubi ljudi ali pa je sam sebi bog. Človek v teh trenutkih premišljuje, kako si s svojim življenjem tlakuje večno življenje.
Na koncu bomo sojeni po ljubezni – pravijo svetniki. Ne zapravljamo časa na zemlji, ker je kratek. Vsako stvar na tem svetu storimo z mislijo na večnost. Spremenimo svojo pot in jo naravnajmo v skladu z Gospodom. Blaženi Anton Martin Slomšek opozori: »Ljudje bi se lahko danes poboljšali, a se tolažijo, da se še ne mudi. Smrt jih zaleze in časa več ni.«
V mesecu novembru, ko bomo hodili na pokopališča, lahko v duhu pomislimo na vse ljudi, ki so tam pokopani. Mnogi izmed njih so bili tekom zemeljskega življenja tesno povezani z Bogom in so že v večni sreči pri svojem Stvarniku, za mnoge pa je potrebno še moliti.
