Človekova skrb za Zemljo, naš skupni dom
/ Roman Globokar /
Prve strani Svetega pisma nam predstavijo človeka kot skrbnika vsega, kar je Bog ustvaril. Tudi človek je ustvarjeno bitje in ni lastnik in gospodar Zemlje, ampak mu Stvarnik naroča, naj zemljo, iz katere je vzet, obdeluje in jo varuje (1 Mz 2,15). Ko razmišljamo o človekovi skrbi za Zemljo, se moramo zavedati, da je naprej Zemlja tista, ki skrbi za človeka, saj mu daje prostor in hrano za življenje. Človek vse prejema od Zemlje, hkrati pa je poklican, da prevzame skrb za nadaljnjo usodo našega planeta.
Papež Frančišek na začetku okrožnice Hvaljen, moj Gospod (Laudato si‘) navaja sv. Frančiška Asiškega, ki Zemljo, naš skupni dom, imenuje »sestro, s katero si delimo življenje« in »dobro mati, ki nas sprejema v svoje naročje« (LS 1). Vendar takoj izpostavi človekov izkoriščevalski odnos, zaradi česar se sestra Zemlja pritožuje. Neodgovorna raba in zloraba zemeljskih dobrin se kaže v onesnaževanju prsti, vode, zraka in v uničevanju številnih živih bitij (LS 2). Človek je postal neobrzdan gospodar, ki je pozabil na svoj izvor in na svoje posebno poslanstvo.
Papež opozarja na izkoriščevalsko držo človeka, ki je značilna za našo znanstveno-tehnično civilizacijo. Za modernega človeka je narava zgolj skupek predmetov, ki jih lahko poljubno uporablja v skladu s svojimi predstavami in načrti. Človek s svojo ukazovalno roko želi iz stvarstva iztisniti vse, kar je mogoče. Okrožnica na več mestih poudarja, da imajo vsa živa bitja (LS 69, 76) in celo ekosistemi (LS 140) svojo lastno vrednost v sebi, neodvisno od koristi za človeka. »Vendar bi bilo zgrešeno misliti, da je treba na druga živa bitja gledati kot na navadne predmete, podvržene čisti samovolji človeške oblasti« (LS 82). Pretirano izkoriščevanje naravnih virov in sprevržen odnos do drugih živih bitij je pripeljal do zaskrbljujočih in tragičnih posledic uničevanja Zemlje in s tem tudi možnosti za kakovostno človeško življenje v prihodnosti. Človeka z ostalimi živimi bitji povezuje izkušnja ranljivosti, izpostavljenosti in nesamozadostnosti. Ta bivanjska ranljivost ni nekaj, kar bi morali zavračati, ampak nekaj, kar moramo sprejeti, saj nas odpira za odnos in sočutje z drugimi. Zavest o naši krhkosti in ranljivosti nas kliče k odgovornosti, solidarnosti in skrbi. Zanimivo in pomenljivo je, da je Frančišek Asiški svojo Hvalnico stvarstvu napisal v stanju velikega notranjega trpljenja in izkustva ranljivosti. Njegova nežna ljubezen do vseh ustvarjenih bitij se rojeva iz globoke izkušnje fizične in duhovne nemoči ob koncu njegovega življenja. Hvalnico je napisal, ko je bil že skoraj povsem slep in nerazumljen s strani svojih bratov. V tem stanju Frančišek doživi močno doživetje skupne usode in bratske enakosti z vsemi ustvarjenimi bitji. V stvarstvu imajo vse stvaritve svojo lepoto in smiselnost, drug drugemu smo bratje in sestre in smo med seboj povezani v skupni poslušnosti Stvarniku. Frančiškova hvalnica stvarstvu tudi nas spodbuja k bratskemu spoštovanju in spoštljivem odnosu do vseh ustvarjenih bitij in stvari.
