Cvetna nedelja – pridiga in posnetek svete maše
Ne moremo si predstavljati, kako nas Božje usmiljenje ceni. Vsako leto nam ponuja en teden kot zgoščenko skrbnega prizadevanja, da bi nas obdarilo in obogatilo s svojimi milostmi. Vi, sestre in bratje, ste tako modri, da mu verjamete in mu sledite. Prepričan sem, da tudi letos ne boste spregledali enkratnih in zastonj ponujenih darov, ki nam bodo podarjeni. Kako se bo to odvijalo v Trnovem?
Na Cvetno nedeljo bo v središču bogoslužja poročilo o Jezusovem slovesnem vhodu v mesto Jeruzalem in o drami trpljenja in Jezusove smrti. Sodelovanje pri tem dogodku nam bo napolnilo dušo, ker bomo Jezusu tako blizu.
Jezus se je pred tem dogodkom umaknil in skril, dokler ni prišla njegova ura. Ko pa se je odločil, da vstopi v Očetovo voljo, ga nobena ovira ni mogla več zadržati. To je za nas velika spodbuda. Ko v človeku dozori spoznanje in vera, takrat nastopi nova doba življenja. Človek vse stvari začne gledati z drugačnega zornega kota. Mnenje javnosti ga več ne zanima. O posledicah ne razmišlja. Vse je pripravljen sprejeti nase in se dati v zasramovanje in tudi na križ. Če je Božja volja, tudi smrti ne izključuje. Taka drža in taka vera daje sporočilo svetu. Kdor vstopi v Jezusov tok dogodkov, je prišla tudi njegova ura.
Na cvetno nedeljo naj bi prišlo do preloma naše verske prakse. Če smo se doslej česa bali, če nismo imeli moči izraziti svojo vero, če nismo upali priti v Jezusovo družbo, če so drugi vplivali na nas, če nismo imeli dovolj močnega notranjega duhovnega naboja, bo ta dan in dogodek, ki ga bomo doživeli, pokazal, kaj nam pomeni Jezus in kaj smo pripravljeni storiti zanj v njegovi uri, ki tako postane tudi naša ura.
Če bo prišlo do te naše odločitve, bomo razumeli, kaj pomeni Jezusova zadnja večerja in njegovo umivanje nog. Razumeli bomo, da bogoslužje Cerkve ne more biti virtualno pač pa občestveno dejanje. Razumeli bomo, da brez Gospodovih skrivnosti ne moremo biti. Seveda ni narobe, če tudi doma drug drugemu umivamo noge. Toda dogodka pri živi, prvi in enkratni Jezusovi daritvi, ki je anticipacija njegovega Velikega petka, ne bomo zamudili ali izpustili.
Kdor bo doživel Jezusov vhod v Jeruzalem, bo šel lažje z njim tudi na križev pot. Jezusa bo spremljal, ker se bo zavedal, da svojega največjega dobrotnika in prijatelja ne more pustiti na cedilu takrat, ko je najbolj slaboten, nemočan in potreben podpore. Še Simon je pustil njivo in se uvrstil v procesijo, ki se je vila na Kalvarijo. Tudi Veronika je vstala od šivalnega stroja in sočutno opravila svojo nalogo. Nekatere žene so celo otroke peljale na cesto, da s solzamo v očeh sočutno pokažejo, da je potrebno nedolžnemu izraziti svojo podporo. nekaj njegovih najzvestejših je vztrajalo do konca in ga niso zapustili.
Nekoč je rekel, da ve, kaj je v človeku. Nikomur, ki se je zbal njegove zadnje ure ni zameril: »Oče, Odpusti jim…« Tiste, od katerih bi pričakoval podporo in pomoč, so nadomestili drugi, tujci: razbojnik, oficir, Nikodem, Jožef iz Arimateje in še druge skrite duše. Še najbolj ga je podpirala njegova tiha in predana mati.
Prava mati Jezusa najbolj razume. Prava mati se ničesar ne ustraši. Prava mati je tu, naj bo prilično ali neprilično. Taka je mati. Tako je njeno poslanstvo. Mati ne doji samo z mlekom, pač pa hrani tudi z držo bližine, tolažbe in z molkom. Blagor tistemu, ki posnema mater s tiho navzočnostjo, ki bo najmočnejša hrana v tisti, zadnji uri. Mati je nosilka upanja. Kdor se k njej ozira, tudi v najbolj težkih trenutkih in obdobjih človekovega življenja ohrani kanček upanja. Ko se to upanje razplamti in potrdi, pokaže žarke rešitve, človek ne more ostati ravnodušen. Mora pohiteti tja, kjer to lahko doživi. Teče k grobu. Ne le Peter in Janez, Magdalena in druge žene. Vsi ljudje tega sveta naj bi Tretji dan doživeli prazen grob. Vsi naj bi bili deležni sadov vere. Okusili naj bi, da je življenje močnejše od smrti. Zato gremo v procesijo, zato želimo doživeti velikonočno jutro. Zato navdušeno pojemo pesem novih ljudi ALELUJA.
O, da bi tudi letos čim več ljudi globoko doživelo to skrivnost! Ne iz tradicije, ne iz navade, pač pa iz vere, iz upanja in iz ljubezni. O, kako vsakega izmed nas Božja ljubezen ceni! Amen.
Tone Kompare, župnik