DANIJEL KAŠTRUN, župnik v Trnovem od 1971-78, Curriculum Vitae


Rojen sem 14. 02. 1934 v Preddvoru pod prelepimi gorami, Sv. Jakobom, Zaplato, Malim Grintovcem in Storžičem. Daljni prednik s priimkom Kaštrun  je v 17. stoletju prišel iz Dolenjskega,  iz Trebnjega in je tam kupil dva grunta. Zato se je vse do 20. stoletja reklo »Pri Dolencu«. Preddvor  je imel v svoji zgodovini štiri graščine. Mnogi moji predniki so bili grajski ekonomi ali delavci, kasneje izvrstni krojači. Sem drugi duhovnik iz tega rodu.

Prvi je bil Janez Kaštrun, rojen 26. 01. 1809 v Novi Vasi št. 5 (kamor se je rod razširil). Študiral je fiziko v Ljubljani, bil pri minoritih v   Zadru, nato bil v bogoslovju v Gorici.  Kje je služboval in umrl, ni podatkov.

Moj oče Franc Kaštrun se je rodil v Preddvoru, 15. 01. 1895, staršema Janezu in Frančiški, r. Vovnik, kot tretji od sedmih otrok. Starša sta bila izvrstna krojača. Pri materi se je izučil in postal krojač. Njegova srčna želja je bila, da bi postal duhovnik – misijonar. Pa tega  že malo starejši po vrnitvi iz prve svetovne vojne ni mogel uresničiti. Ker je bila njegova vera kakor »meteor na nebu«, ker je tako ljubil Cerkev, je že pred drugo svetovno vojno postal znamenje nasprotovanja. Leta 1935 so mu nasprotniki vzeli obrt. Že tako revni, smo postali še revnejši. Med vojno je bil preganjan. 15. januarja 1943 ob 3h so partizani obkolili našo hišo, da bi ga likvidirali, pa jih je pregnal z močnim vpitjem na pomoč. Nato so ga Nemci zaprli v Spittal an den Drau, češ da je zato vpil, da bi jih spravil v zasedo. Ko so mnogi  1945. leta bežali v Avstrijo, se je vrnil domov, po dveh dneh je bil aretiran in zaprt v Škofovih zavodih. Bog ga je po čudovitih potih božje previdnosti ohranil živega, da se je 1948. leta vrnil domov. Veliko je molil, trpel za svojo vero in zvestobo, šel pogosto dvakrat dnevno k maši.  Moj poklic je izmolil, ni me pa vanj niti nagovarjal, še manj silil.

Moja mama Ana Kaštrun, r. Balantič,  se je rodila 4. avgusta 1895 v Hotemažah pri Preddvoru staršema Jakobu in Mariji, r. Trošt. Bila je druga od devetih otrok. Devetletna je šla služit na Šavsovo (Šlepetinovo) kmetijo v Preddvor, kjer je ostala do poroke z mojim očetom.  Odlikovala se je po mirnem značaju, globoki veri, zvestobi, pridnosti in modrosti.

Brat Filip se je rodil 1. maja 1931. Bil je izredno nadarjen za matematiko, fiziko in glasbo. Študiral je medicino in postal zobozdravnik.

Sestra Irena se je rodila 6. aprila 1936. Ostala je doma in postala šivilja.

Krščen sem bil v Preddvoru 18. 02. 1934. Krstil me je župnik   Valentin Sitar.  Prvo obhajilo sem prejel med vojno 1942. leta. Ker so bili duhovniki pregnani na Hrvaško, me je na prvo obhajilo pripravila mama. Za to priliko je prišel nemški duhovnik iz Kranja Herman Beuke.

Zakrament sv. birme sem prejel po vojni 1947. leta v Šenčurju. Birmoval je beograjski nadškof  Josip Ujčič. Bila nas je velika množica.  Moj boter je bil bratranec Lovrenc Sodnik. Ker je prišel iz šentviških zaporov, mi je mama naročila, naj ne pričakujem od njega daru. »Tvoj dar bo sv. Duh,« mi je rekla.  Res sem med birmo molil k Sv. Duhu, kakšnega posebnega milostnega trenutka pa takrat nisem doživel.

Moje otroštvo je potekalo ob očetovi stiski, ki so mu preddvorski framasoni vzeli obrt in mu naložili še denarno kazen. Pri Krobatu v Kranju je končno dobil delo, zanje je šival perilo, pa zaslužil tako malo, da je dejal: »Zaslužim le za sok in sol.«  Vse noči je pel šivalni stroj, večkrat sploh ni šel spat, ulegel se je za kako uro le na klop ob peči. Kljub vsemu pa je ostal veder; veselost duha ga ni nikoli zapustila. Ob večerih, ko se je pri nas molilo,  nam je znal čudovito razlagati sveto pismo namesto pravljic za lahko noč. Med vojno, ko je bil preganjan in zaprt, sem ga šel sam obiskat v Spittal. Tam me je poslal na bližnji hrib h kmetu prosit ajdove moke, da sem mu med žico  taborišča skuhal žgance. Ko sem se vračal, me je na Jesenicah, ko smo čakali ves dan, da bi vlak odpeljal, zaradi policijske ure vzela na prenočevanje neznana dobra žena. Ko sem se naslednji dan končno odpeljal proti Kranju, je bil tisti vlak miniran in vržen v naraslo Savo. Verjetno mi je rešila življenje?  Mama nas je preživljala, da je hodila delat po kmetijah, da je vzela v najem malo njivo, da je redila pujska, da smo imeli molzno kozo. Sam sem gojil zajce. Nanje je prišla bolezen. Takrat so se pokazali prvi znaki  duhovnega poklica. Vsakega posebej sem pokopal, naredil sem si mašni plašč in albo, sklical vse sosednje otroke. Pri pokopavanju sem pel latinske litanije.

Kot deček sem bil vedno aktiven, v vojnem času smo se šli vojake, izdelovali orožje iz lesa, imeli smo svojo izvidnico, bunker, kuhinjo in izdelali smo si celo tank.

Hodil sem v nemško šolo, peli smo zgolj nemške pesmi. Ko je prišel učitelj Foerstner, sta nas njegova sinova izzivala  z »windische hund«, pa sem se s starejšim spopadel in mu poškodoval uho. Po tistem me je učitelj sklofutal in na koncu leta sem imel ocene: 6 in 7, ko je bila 1 odlično in 5 nezadostno. Zato me je oče, ko se je vrnil iz zaporov po vojni, začel učiti krojaštva, ker je menil, da nisem za šole. Celo rekel mi je: »Veš, če se ne boš učil, ti kramp ne bo ušel!«

Med očetovim zaporom v Šentvidu in na Miklošičevi pa je bilo mojega igranja konec. Pričelo se je delo. Najprej sem pasel nekdanje grajske krave, nato  delal pri Šavsovi kmetiji prav vsa dela, tudi oral in branal sem, vozil z volom in konjem. Postal sem ministrant, oče pa je prevzel mežnarjenje in ob tem imel nenehna zasliševanja, večkrat so ga za nekaj dni zaprli v bunker. V meni se je prebudilo zanimanje za šolo, da sem se javil narediti izpite čez nekaj razredov.  Odkje je prišla vame misel, da sem, ko sem se učil krojaštva, očeta nenehno prosil, naj me pusti v gimnazijo, še danes ne vem. Oče mi je ugovarjal: »Fant, ni denarja, in že brat študira!«  Odgovarjal sem: »Sam bom poskrbel za denar, delal bom in študiral!«

Gimnazijska leta

Tako sem se 1948. leta vpisal na kranjsko gimnazijo. Ko so v Preddvoru zvedeli zato, je mojemu bratu Filipu nekdo rekel: »Mi ne bomo pustili, da še brat hodi v gimnazijo, mi ne bomo gada redili na svojih prsih!« Profesor Fister mi je že prvo uro rekel: » Jutri ostani doma!« Ker sem naslednji dan prišel, sem bil takoj poklican k tabli. Na hitro je prebral uporabno nalogo iz matematike in rekel: »Ponovi v celoti!« Ker nisem ponovil, sem dobil nezadostno. Tako sem imel že v prvih dveh mesecih sedem »cvekov« Oče mi je svetoval inštruktorja. Ta mi je  v nekaj urah razložil osnovne matematične skrivnosti. Začel sem vstajati zjutraj ob 4h in sem se učil na pamet uporabne naloge dva , tri liste naprej. Potem mi je matematika stekla, naloge sem pisal pozitivno in tako sem na koncu leta imel oceno dobro.

Ker sem redno hodil k maši, so me začeli nekateri preddvorski fantje vabiti v svoje vrste, da bi me zapeljali. To sem hitro ugotovil, in se jim nisem dal. Prihajali so celo pred cerkev, ko sem šel k maši, in mi govorili: »Kaj hodiš poslušat tega farja, pojdi z nami v gostilno!« Celo za roke so me vlekli, jaz pa sem se jim iztrgal in odgovoril: »Vi pojdite, kamor hočete, jaz grem v cerkev!«

Ker so se zbirali nad mojim šolanjem črni oblaki,  mi je oče svetoval: »Pojdi v delovno brigado, da boš imel mir!« Tako sem 1949. leta med počitnicami odšel  v kranjsko brigado, ki je gradila cesto Zagreb – Beograd v Lipovljanih. Res sem potem v nižji gimnaziji imel mir.

Ko pa sem se vpisal v višjo gimnazijo, so se težave ponovile. Oba z očetom sva bila klicana na zaslišanje. Mene so odvračali od bogoslovja, očetu pa grozili. Doma smo se potem pogovarjali, od kje jim ta misel?  Težave sem imel s profesorjem Todorovičem, ki me je nenehno izzival, me klical k tabli z značilno besedo: »Ovca, izadži!« Sledile so težke naloge. Enkrat  me je takole zaničeval: » Kaštrun, kje pa ti dobiš denar, da se šolaš?  Jaz vem, ti si močan človek, ti svojega očeta doma tepeš, in on ti potem mora dati denar!« Na vsa taka in podobna izzivanja sem molčal kot Jezus pred Pilatom.

Nato so me skušali pridobiti zase. Ker sem bil dober  telovadec, mi je prof. telovadbe dal ključ telovadnice, da bi lahko vsak dan treniral. Priskrbel mi je tudi internat na Zlatem Polju. Ker pa sem od tam redno hodil k maši in pred sošolci jasno izražal svojo vero, me je nekega dne poklical ravnatelj in me postavil pred dejstvo: »Slišali smo, da širiš med dijaki  vero in uhajaš k maši. To ni združljivo z disciplino internata. Če hočeš ostati v internatu, opusti to dejavnost, če ne, boš moral internat zapustiti!«  Odgovoril sem: »Potem grem iz internata in se bom odslej v šolo vozil s kolesom!« Tako se je tudi zgodilo.

Ker sem očetu obljubil, da bom sam poskrbel za sredstva za svoje šolanje sem najprej začel nabirati zdravilna zelišča, delati po kmetijah, a je bil zaslužek skromen. Z očetom sva potem odkrila boljši zaslužek z nabiranjem smole po okoliških gozdovih in gorah. Prodajala sva jo, prekuhano in prečiščeno v tovarno Pinus Rače. Izdelovala sva tudi umetno kadilo in kolofonijo.  Bile so tudi težave. Zasledovali so naju, tako logarji kot miličniki, pa naju nikoli niso mogli izslediti. Že prvi dan počitnic sva bila v gozdovih, med šolskim letom sva smolo kuhala, pogosto sem se lahko učil pozno zvečer ali zgodaj zjutraj. Tako je bila moja gimnazija bolj večerna.

V šesti gimaziji pa se je v meni začel prebujati duhovni poklic. Zgodilo se je pri nedeljski maši. Naenkrat se mi je zdela preddvorska cerkev kot pribežališče Boga med ljudmi. Začutil sem tako božjo bližino, da  ne morem opisati z besedami. Zmeden od te navzočnosti, sem odšel domov. In potem sem doživljal nekaj nenavadnega: ko sem bil pri maši, sem pogosto pred oltarjem videl sebe, kako mašujem , pridigam. Ko pa sem odhajal domov, sem premišljeval, kaj je z mano? Vame je vdrla misel, postani duhovnik!

To misel sem dolgo odklanjal, saj se nisem imel za vrednega, še manj sposobnega. V meni je nastal boj za in proti vse do končane gimnazije. Bojeval sem boj med zakonom in celibatom.

Ko je župnik Sitar zbolel, ga je nadomeščal salezijanec Edo Dolinar. S svojimi pridigami me je povsem osvojil, ker mi je sproti  reševal  verske probleme in me v veri krepil. Posebno spodbudo mi je dala tudi nova maša p. Polikarpa Broliha.  Začel sem hoditi v Kranj na verske pogovore in k spovedi  k dr. Alfonzu Levičniku, začel sem brati Sveto pismo, posebno Novo zavezo. O vsem tem dogajanju sem zaradi razmer dlje časa molčal. Samo eden je zvedel, to je bil  župnik Anton Zalokar, ki sem ga hodil obiskovat  v dom onemoglih na Turn. Sedela sva na klopci pod graščino, ko sem mu to zaupal, pod pogojem, da bo molčal. Odgovoril mi je: »Nič ne rečem, sam se moraš odločiti.«

Štirinajst dni pred koncem gimnazije me je ustavil na hodniku profesor Fister in me vprašal, kaj mislim študirati? Odgovoril sem mu:  »Še ne vem, morda bom medicino.«  Čez nekaj dni me je ustavil ravnatelj Mohor in mi rekel: »Ti si bolan, pojdi k zdravniku Hafnerju, ki naj ti napiše o tem potrdilo. Napiši prošnjo, da boš delal maturo v jesenskem roku.«  Odgovoril sem: »Jaz bi jo rad delal v spomladanskem roku in  nisem bolan!« Ker nisem prinesel potrdila, so me čez nekaj dni poklicali v zbornico. Vse so imeli že napisano, tudi zdravniško potrdilo, in me prisili, da sem podpisal, ker preprosto ne morejo prevzeti odgovornosti za moje zdravje.

Ker jeseni nisem iz gimnazije dobil nobenega sporočila, sem šel vprašat, kdaj bom lahko delal maturo. Odgovor je bil, da takrat, ko bo zbran ves profesorski kolegij. Tako sem čakal ves september. Vsi, ki so imeli popravne izpite so maturo že naredili. Potem sem izvedel, da me ne bodo pustili na nobeno fakulteto!?

Rešil me je spet oče; ko je bral Gorenjski glas, mi je pokazal razpis šole za fizioterapevte in mi rekel: »To pa ni univerza, to je medicinska srednja šola. Vpiši se!« Res sem šel v Ljubljano, ravnateljica te šole me je bila pripravljena sprejeti: »Sprejeli te bomo, tudi če ne narediš mature, ker imamo sama dekleta.«  Za to šolo sem potreboval karakteristiko, zato sem šel do ravnatelja in prosil zanjo. Ko to povem, me potreplja po rami in reče: »Odlično, pomisli, sam sebe boš lahko zdravil.« In tako so se mi odprla vrata za maturo. Delal sem jo čisto sam, najprej 28.,29. in 30 oktobra pisne naloge. Še isti dan sem prosil za ustno izpraševanje in bil uslišan.  Imel sem maturitetno spričevalo s samimi nizkimi ocenami, vendar, imel sem ga. Takoj sem šel na škofijo do nadškofa Vovka, ki me je sprejel in tako sem prišel v semenišče takoj po  praznikih vseh svetnikov v začetku novembra.

Vojaški rok

Konec maja 1957 sem dobil vojaški poziv za Ohrid z datumom odhoda 13. junij ob 8h, odhod z železniške postaje Kranj. Ko pridem tja, ni bilo nikogar, in zvem, da so vojaki za Ohrid odšli 12. junija. Zakaj pomota v datumu?  Rešila me je božja previdnost, da se je zadnji hip  z vojaškim kovčkom pojavil Jože Rupnik, ki je imel pravi datum, pa je zaradi dela na terenu zamujal za en dan. On je bil moj angel varuh, ker bi se z mano med potovanjem verjetno  zgodilo kaj hudega.

V Ohridu sem bil takoj razglašen za najboljšega vojaka, zato sem že prvo nedeljo kot edini lahko šel v mesto. Tam pa  je za mano lazila skupina deklet in me vabila na »igranku«. Ušel sem jim in se vrnil v kasarno. Po treh mesecih me pokliče vojaška VOS na pogovor. Prišel sem pred nekega majorja, ki je bil zelo prijazen. Razlagal mi je, da je bil tudi sam v bogoslovju, kako je bil zapeljan, da je pravočasno spregledal in šel ven. Ponujal mi je neke mape, da lahko študiram na vseh mogočih univerzah. Ker nisem hotel vzeti nobene mape, je nekoliko vznemirjen rekel: »Pa gdje ti vidiš Boga?«  Jaz pa sem mu odgovoril: » Ali točno tako mislite, to, kar vidimo, to je, tega česar pa ne vidimo,  ni.« »Pa da, burazore!«, mi odgovori. Jaz pa: »Kaj pa vaša pamet, ali jo vidite! Pa tudi alfa, beta, gama in infra žarkov ne vidimo. Ali jih potem ni!?«  Na to mojo trditev je zavpil: »Možeš ić!«  In tako sem res že po treh dneh odšel v Prizren v kazenski bataljon.  Tam sem bil s podaljšanim vojaškim rokom za dobra dva meseca v nenehni v nevarnosti, da se znajdem še v vojaškem zaporu.  Na to me je že v prvih dneh opozoril bosanski bogoslovec iz sosednje čete Marko Šalič, ko mi je na dvorišču zaupal: »Trenutno ni v četi tvojega komandirja čete Gaja Andjušiča. Bodi previden, vsi bogoslovci v njegovi četi so šli doslej še v niške zapore!«  Ko se je vrnil Gajo, me je kmalu razglasil za »najslabšega vojaka« , jaz pa sem vseskozi dokazoval, da ni tako. Dvakrat pa sem bil v veliki nevarnosti, da bi se zapor zgodil. Prvič, ko sem se vrnil s pogreba mojega očeta ves utrujen in neprespan ter bil takoj sredi noči dodeljen na stražo. Tisto noč je prvič in zadnjič obšel vso stražo sam podpolkovnik. Vsi drugi stražarji so molčali, ko bi morali ustavljati. Jaz sem jih ustavil in zavpil, toda podpolkovnik je, ko so prišli, izjavil: »Pa i ovaj je spavao!« Rekel sem: »Nisem zaspal, jaz sem vas ustavil!« Čez pol ure so nas vse odpeljali v Peć. Deset dni so nas zasliševali in ugotovili, da smo izvršili sabotažo na straži. To sabotažo sem bil sposoben izpeljati samo jaz, tri stražarje so izpustili. Tako sem čakal na sodbo. Rešili so me vojaki, ko je zjutraj eden od njih stopil pred Gaja in rečel: »Kdje je Kaštrun?« On pa: »On je najgorji vojnik u čitavom  puku!«  Vojaki pa so začeli vzklikati: »Nije istina, on je najbolji vojnik u čitavom puku!« Rešilo me je javno mnenje vojakov.

Naj omenim še eno past. Gajo je imel tri dni politično »nastavo«. Govoril je o duhovnikih,  sovražnikih številka ena v Jugoslaviji. Omenil je, da je bogoslovje središče vohunstva v Srbiji.  Čez nekaj dni me je srbski vojak Grujić  nagovoril: »Kaštrun, jaz imam tukaj v pravoslavnem bogoslovju sorodnika popa, on bi se rad s tabo dobil. Takoj sem  pomislil na past in rekel: »Veš, ne bi, mi katoličani smo s pravoslavnimi skregani že tisoč let.« Ko smo šli v nedeljo v mesto, mi je rekel:  »Danes ti ga bom pripeljal.« Rekel sem: »Ni treba, me ne zanima!« Zato nisem šel takoj v mesto, temveč malo kasneje s slovenskim vojakom Janezom iz Žužemberka. Mesta sva se namenoma izognila, ko pa sva se vračala, sva morala iti skozi nekatere ozke ulice. Naenkrat sem zagledal pred sabo Grujića, pravoslavnega duhovnika, in še dva druga. Rekel sem Janezu: »Janez, jaz bom  v prvi desni ulici stekel, ti pa za mano!« In tako se je zgodilo. Tako niso imeli dokaza, da bi mi očitali vohunstvo!?

Ko sem končno v januarju 1959 prišel od vojakov, se vrnil v semenišče, so me čez nekaj dni poklicali v Kranj na vojni odsek. Ko sem prišel, so mi pokazali sobo, v katero naj grem. Čez nekaj trenutkov so prišli trije zasliševalci in zaslišanje je trajalo šest ur. Najprej so postavljali splošna vprašanja. Nato je prišlo vprašanje, kdo me je nagovoril, da sem šel v bogoslovje. Moj odgovor je bil splošen, da nihče od tistih, ki so jih omenjali, temveč evangelij. Med drugim sem jim tudi rekel: »Zakaj me zaslišujete, saj sem bil  dober vojak in sem dal cesarju, kar je cesarjevega, sedaj pa bom dal še Bogu, kar je božjega. Rekli so, da izgubljam čas, da gre razvoj zgodovine v smeri komunizma, da Cerkve čez deset let ne bo več. Na to sem odgovoril: »Jaz pa mislim drugače, da so duhovniki bili, ko komunizma še ni bilo, in bodo še, ko ga ne bo!« Med drugim so me tudi vprašali, kaj bi bil po vesti dolžan storiti, če bi se v bogoslovju dogajalo kaj proti državnega. Rekel sem: »Tega v bogoslovju ni, imamo enako slovesno kosilo na cerkvene in državne praznike, sicer pa »špec kahla« nikoli nisem bil in ne bom!« Proti koncu zaslišanja mi je kar ušlo: »Veste, za duhovniški poklic sem se odločil sam, ne bom se premislil, prej »kuglo« v glavo!«  Po tem stavku so me grdo pogledali, ugasnili cigarete in odslej sem imel pred zaslišanji mir.

V bogoslovju sem bil zelo srečen. Končno sem tu imel čas, da sem lahko temeljito študiral. To so bila moja najsrečnejša leta v življenju. Bogu sem hvaležen  za obilne milosti,  s katerimi sem utrjeval svoj duhovniški poklic.

Pojavila se je le ena težava. Iz domačega kraja sem bil zatožen, da sem »rdeči vohun«. To je bil problem za nadškofa Vovka, zato me je najprej poklical na pogovor kanonik Šimenc, nato sam nadškof. Začutil sem, da se nekaj plete, zato sem povedal nadškofu zgodbo očetovega preganjanja.  Vstal je, mi dal dar in rekel: » Ne glejte ne na levo ne na desno, študirajte, veste, jaz imam vse sorte ljudi okrog sebe!«

Pri rektorju semenišča je šlo težje.  Tudi on me je po vojaščini poklical na pogovor. Že na začetku je omenil, da bi eno leto  prekinil zaradi zdravja.  Na kratko sem mu odgovoril, da se po vojaščini počutim dovolj zdravega in trdnega, da ne  bi rad izgubil še enega letnika študija. Vrgel sem se v študij in v pol leta naredil vse izpite za prvi in drugi letnik. Za predstojnike res ni bilo lahko, če so dobivali  neresnična sporočila o nas.

V duhovnika sem bil posvečen na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija 1962, v ljubljanski stolnici. Posvetil nas je nadškof Anton Vovk. Novo mašo sem pel v Preddvoru 1. julija 1962.  Moje novomašno geslo je bilo: »Bog je ljubezen, in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem. (1Jn 4, 16).

V šestem letniku bogoslovja sem hodil na prakso v Koseze k župniku  Jožefu Bertonclju, odličnemu katehetu,  od katerega sem se veliko naučil.  V Koseze sem prihajal z mešanimi občutki, ko sem iz Celovške po Šišenski cesti prihajal v Koseze.  Bil sem doma iz podeželja, kako naj oznanjam evangelij  na obrobju Ljubljane brez vseh izkušenj?  Tu bivajo zdravniki, profesorji, inženirji, uradniki pa tudi preprosti ljudje in predvsem delavci!

Skrb je bila odveč, saj sem v župniku Jožefu Bertonclju našel učitelja, ki je znal delati z otroki in starši, bil je tudi nedosegljiv pri komuniciranju z župljani.  Preko pastorale otrok se mu je mala cerkev v Kosezah vedno bolj polnila.  Nisem ga posnemal epigonsko, temveč vsebinsko in v metodah.

Kaplan v Trebnjem

Moje prvo kaplansko mesto je bilo v Trebnjem. Tja sem prišel v avgustu 1963 k župniku Cirilu Oblaku, ki je bil srčni bolnik. Z veseljem sem mu pomagal na vseh področjih. Veroučnih otrok je bilo čez 700. Mladina me je vzljubila, posebno pri sv. Marjeti, kamor sem hodil učit verouk. Bilo je veliko prisrčnega veselja, posebej s  strani otrok. Bilo je veliko spovedovanja. Pri deseti maši je bila množica otrok in tak nemir, da sem komaj maševal. Zato sem prosil župnika, da bi vpeljali mladinsko mašo ob 8h. Ta maša je takoj zaživela. Otroci so peli sami, petje je zelo uspešno vodila Vida iz šestega razreda. Pridiga je bila namenjena mladini. Uspeh neverjeten, nobenega nemira ni bilo več med mašo. Vse to je neverjetno hitro steklo. V prostih urah sem z njimi zbijal nogomet. Problem je bil v tem, da ni bilo učilnice. Zato sem se najprej pri sv. Marjeti dela lotil sam. V zakristiji sem naredil učilnico. Klopi sem delal sam pri bližnjem mizarju, dal v prostor peč in tablo. Enako sem naredil v Trebnjem v prostoru nad zakristijo. Žalostno pa je bilo gledati vse stavbe in cerkve. Vse so bile potrebne popravila. Župnik je zbiral denar za obnovo oltarjev in notranjščine cerkve, ki se je zbiral prepočasi, da so nastale obrekljive govorice. Župniku sem svetoval, naj se obnove loti takoj. Ta pa mi je odgovoril, da še za polovico nima zbranega. Rekel sem mu. To, kar imate zbranega, naj bo za obnovo oltarjev, pobelili  bomo pa sami, bom jaz prevzel pobudo. In tako se je zgodilo. Odre smo postavili sami in s fanti sem uspel pobeliti notranjost cerkve, in še streho smo  popravili, da ni zamakalo. V svoji mladostni zagnanosti smo šli še v avgustu belit cerkev sv. Marjete in podružnico na Račjem Selu.

Kakor strela z jasnega pa je prišel 6. decembra dekret, da sem prestavljen in da bom nastopil službo kaplana že 8. decembra na Vrhniki. Slovo je bilo hitro in bridko. Otroci z Jezera pri sv. Marjeti so mi pisali: »Dragi g. kaplan! Zelo smo žalostni, ker nas zapuščate. Nikdar  Vas ne bomo mogli pozabiti, Vašega truda z nami se ne more poplačati. Radi se Vas bomo spominjali in skušali izpolnjevati Vaše lepe nauke. Ohranite nas v lepem spominu in nam oprostite, če  smo Vam prizadeli kaj hudega. Vedno nam boste ostali v hvaležnem  spominu! Za vse to Vam Bog poplačaj. Vaši otroci z Jezera.

Kaplan na Vrhniki

Na Vrhniko sem prišel 8. decembra 1964. S Kaplanom Arharjem sva se zamenjala.  Ker je župnik Ivan Pečnik zbolel, sem prvo leto prevzel prav ves verouk na treh mestih, čez 1100 otrok. Na Vrhniki sem padel v čisto pastoralno delo. Tudi tam je bil velik nemir pri deseti maši z množico nemirnih otrok. Župnik je pristal na to, da uvedemo tretjo mašo ob 8h.  Tudi ta je čudovito zaživela. Ljudje in mladina so me sprejeli. Učil sem  polnih 48 ur verouka na Vrhniki, v Blatni Brezovici, Ligojni in nekaj časa celo na Zaplani. Sosednji župnik  v Rovtah mi je rekel: »Škofija ti je naložila pretežko breme, to ne bo brez posledic!?«  Na Vrhniki sem se lotil novih metod  v pastorali, posebej pri verouku. Kupil sem kamero in z njo začel snemati verske dokumentarne filme. Filmu sem na magnetofonu dodal besedilo in glasbo. Tako so nastali filmi Verne duše, Božič nekoč – danes. Dobra dela so kolesa, Otroci luči. Zbiral sem diapozitive, ob vsaki sliki dodal na magnetofonu kratko besedilo in glasbo. V tistem času je bilo to sprejeto z velikim veseljem in odobravanjem tako pri mladini kot pri odraslih. Ko sem to predvajal, sem varoval svoje utrujene glasilke. Za nemirne učence sem imel posebno skupino. Pri pridigah sem obravnaval aktualne teme, povezane z božjo besedo.  Med počitnicami sem vpeljal počitniške maše, vsako sredo pri Sv. Trojici nad Vrhniko, in potem športne igre vse do dvanajste ure. Bila je množična udeležba in tako sem ohranil stik s šolarji cele počitnice.

Za višje razrede smo imeli duhovne vaje,  običajno pri Sv. Treh Kraljih nad Vrhniko. Na njih  je sodelovala mladina. Zelo uspešen je bil Rafael Jurjevčič, ki je danes invalid. S starši sem imel zelo obiskane roditeljske sestanke z zelo zanimivimi pogovori in vprašanji. Z mladino sem gojil šport vse leto. Še pozimi smo zbijali žogo v kraških luknjah, podobnih arenam, ki so imele spodaj raven prostor. Poleti smo hodili v gore.  Pri verouku  so sodelovale upokojene učiteljice, da so izpraševale veroučence. Uspeh je bil zagotovljen. Od 617 birmancev jih samo šest ni odgovorilo. Po tej birmi sem začutil utrujenost vegetativnega živčevja. Pol leta sem imel težave s prehitrim ali prepočasnim bitjem srca. Počitnice, ki so sledile, sem moral vzeti za počitek. Uvedel sem neke vrste zakristana, g. Kordiša, ki je  skrbel za skupino ministrantov, posebej jih je učil branja beril.  Na Vrhniki je bilo kljub obilnemu delu lepo, ker so me ljudje sprejeli in ker so bili zelo komunikativni.

Župnik v Mirni na Dolenjskem

Od izključno pastoralnega dela na Vrhniki sem se moral posloviti v začetku  avgusta 1969, ko sem dobil dekret za župnika na Mirno na Dolenjskem.  Odšel sem v povsem drugačne razmere. V dekretu mi je nadškof dr. Pogačnik pripisal: »Greste v trd kamnolom, pomembno je, da boste imeli gospodinjstvo!« Že začetka julija sem dobil pismo, da me ne marajo. Konec julija drugo, da če bom prišel,  bom v kislo ugriznil. Nisem šel na škofijo s temi pismi. Nekaj dni pred prihodom na Mirno sem dobil še tretje pismo, da če bom prišel,  bodo odstopili tudi najožji sodelavci.

Ta pisma niso prihajala od vernikov, temveč od politike, pri kateri  sem že v Trebnjem in na Vrhniki dobil »črno piko«. Name so postali pozorni zaradi prevelike aktivnosti. Bil sem popolnoma miren, ker sem vedel, da to ne prihaja od vernikov. Za vsak primer sem pri selitvi prosil vrhniške fante, da so šli z mano, da so mi pomagali pri vselitvi. Res  ni bilo nikogar blizu, sprejema ni bilo nikakršnega. Ko sem se v nedeljo zjutraj odpravljal v cerkev, so vstopili v pisarno trije moški. Gledal sem jih in čakal, kaj bodo rekli, pa so samo drug drugega dregali s komolci, nato so odšli brez besed. Verjetno so jih poslali, da bi mi preprečili vstop v cerkev, pa so se premislili. Prve dni sem bil pred nekdanjim društvenim domom deležen nekaj pljunkov na tla. Žrtev pa je postal  moj »fičko«, ki so mu ponoči potrgali brisalce, ga obrcali ter skrivili pločevino. Tako je bila moja prva naloga, da zaščitim svoj avto. Treba bo zanj najti garažo, a kje? Najceneje bo, če bi eno izmed dveh kleti v župnišču spremenil v garažo. Tega sem se lotil sam in uspel. Ko sem končal, je pristopil k meni Zakrajšek z Migolske Gore in mi ponudil v pomoč svoje sinove. Tako smo pričeli s prostovoljci, kar je trajalo do zadnjega dne mojega bivanja na Mirni. Toda moja prva skrb je bila pastorala. Kje in kako začeti? Nikjer nobene prave učilnice. Na Mirni ni bilo mogoče misliti na mladinsko mašo niti na mladinski verouk. Zato sem se odločil poleg pridige za odrasle kratko nagovoriti tudi otroke, mladino. Nadaljeval sem z izdelavo filmov, kolikor sem finančno zmogel. Posvetil sem se cerkvenemu petju in vzgoji  organistov. Posebno skrb sem posvečal verouku in oskrbi bolnikov. Mnoge bolnike sem kar v »fičku« vozil v bolnico. Hitro sem uvidel, da dobre pastorale ne bo mogoče opravljati brez ustreznih prostorov in nujnih obnov na župnišču in cerkvah, posebej na farni. Razpadajoče stavbe in okolica že psihološko  kažejo na tako versko stanje. Najprej štalca, nato kravca. Puščice je bilo v začetku le za nekaj vreč apna. Začel sem s prostovoljci, sam pa sem se spremenil v vsakršnega mojstra. Druge izbire ni bilo. Najprej smo naredili  učilnico v prostoru nekdanje kuhinje, nato obnovili vse župnišče, belili notranjost cerkve, odkrili srednjeveške freske, popravili podružnico na Ševnici in na Debencu. Če sem bil v Trebnjem vajenec, sem bil tu na Mirni že mojster. Vse pa je potekalo v velikem veselju. Koliko smeha in vzajemnega veselja in zadovoljstva  se je porodilo med menoj in župljani. To je prebujalo župnijo. Po vsej dolini pa so se začeli dogajati sestanki nasprotnikov, na katerih se je začelo govoriti, kakšen sovražnik da sem, kako sem nevaren!? Može v mirenskih tovarnah so na tak in drugačen način začeli opozarjati, da hodijo »gor« z nekakšnimi vojaškimi nameni, k nekim dozdevnim vojaškim vajam. Nekaterim kmetom so poslali pisma s tako vsebino. Ustrašili so se in ostal sem sam. Delo sem nadaljeval z dečki, ki se niso radi učili, za  delo pa so bili pridni. Z njimi sem gradil in popravljal škarpe okoli župnišča in cerkve. Tem so to delo preprečili v šoli. Spet sem bil sam. Za finalna dela sem potem povabil kmečke žene med deveto in enajsto uro dopoldne, da so mi naredile malto ali mešale cement in tako sem še zadnji teden mojega bivanja na Mirni obnovil in belil še zadnjo sobo v župnišču.

Moj odhod z Mirne je bil  nenaden. V maju 1971 me je poklical nadškof dr. Jožef Pogačnik na nadškofijo. Pokazal mi je pismo iz notranje uprave.  Pisalo je, da sem postal na Mirni nezaželen zaradi prevelike aktivnosti. Da pa se mi prizanese le, če me bo nadškof prestavil, v nasprotnem primeru me bodo onemogočili. Pristal sem na prestavitev v dobro sebe in župnije. Na Mirni sem si zaslužil udbovski dosje, ki ima številko 397481. To je bila moja nagrada.

Danijel Kaštrun, župnik v Trnovem v Ljubljani, od 1971 do 1979

Iz Mirne na Dolenjskem, sem dobil dekret za Trnovo v Ljubljani.  Bil sem začuden, a v duhu pokorščine sem šel. Nastopil sem 15. avgusta 1971. Župnija je bila podoben izziv kot Mirna na Dolenjskem, pa ne zaradi ljudi, temveč zaradi političnih razmer vojnega in povojnega časa.

Trnovo, kraj zvenečega imena je bila mestna župnija, ki je bila med in po vojni s strani politike povsem blokirana. Vse se je začelo že 1942. leta, ko je bila farna cerkev sv. Janeza Krstnika načrtno požgana, ko je na enkrat zagorelo na treh mestih, ki so bili podtaknjeni z butarami. Znano je, da je imel Edvard Kardelj vpliv nad Trnovim. Prej vojno je bila župnija pod posebnim patronatom Magistrata, kamor so prihajali kulturniki kot Fran Saleški Finžgar, Janez Jalen itd,. Bila je župnija kulturnikov. V tistem času je Magistrat župnijo tudi finančno podpiral, kar je bilo za dolga povojna leta ukinjeno. Podobna pomoč od Občine Ljubljana je bila dodeljena šele po osamosvojitvi mojemu nasledniku Janezu Pogačniku.

Komunistična oblast je 1945. leta zahtevala, da se v enem dnevu izpraznijo prostori za nasilno vselitev devetih strank. Robo iz večine sob so znosili na podstrešje, v kleti, (kjer je zaradi vlage vse propadlo) in v gospodarsko poslopje. Gospodinja ni imela sobe in je nekaj časa spala v banji.

Ko sem prišel v župnijo so bile še tri stranke in dve podstranki, skupaj pet in še vedno je bila stiska. Župnik Franc Fric je imel le eno sobo polno knjig, enako kaplan in kuhinja s sobo ter kopalnica. Stranišče za vsako etažo le eno. Za pastoralo je bil na voljo le en prostor. Tako je bila župnija prostorsko onemogočena in udbovsko nadzorovana. O tem mi je neznana oseba na skrivaj prinesla neke skripte o bezbednosti (varnosti) v Trnovem v vojnem in povojnem času, ki sem jo moral prebrati do jutra. Zanimivo, na prvem mestu so vohunili pisatelja Frana Saleškega Finžgarja, na drugem mestu je bilo župnišče. S temi dogodki niso bili prizadeti samo župniki, temveč vsa župnija za dolga leta.

Čakalo me je obsežno delo urejanja župnije na pastoralnem in gospodarskem področju. Sprejem je bil prijazen, ključar Miha Peršin mi je zaželel vse dobro v Trnovem. Takoj sem se lotil dela, ki je trajalo osem let. Župnija je štela okrog 17.000 prebivalcev. Moje veselje pa je bilo župnijsko občestvo v cerkvi, zvesti nedeljniki, ki jih je bilo okrog tisoč. Čez 800 otrok je prihajalo k verouku. Prvič sem imel priliko govoriti različnim stanovom, poklicem in izobražencem.

Že prve dni pa so se je pri meni oglasila skupina mož, ki me je v svoje vrste takole vabila: »Gospod župnik, bodite z nami. Mi vas vabimo v svoje vrste. V nedeljo vas vabimo v gostilno Čot pri Želimljem. Ko sem šel, sem takoj opazil, da moram biti previden. Ko smo se še nekajkrat dobili, sem bil opozorjen s strani  služkinje, ki mi je pri strežbi močno stopila na nogo. Ko sem jo na trgu srečal, sem jo vprašal, zakaj mi je stopila na nogo, je odgovorila: »Samo to vam povem, da so pri nas vsak dan na obisku miličniki.« Malo kasneje so prišli trije možje v pisarno in me povabili: »Vi ste pridni in ambiciozni. Mi vas nocoj vabimo na Jamovo 7. Če boste prišli, vam bomo pomagali »navzgor««! To je eden izmed njih pokazal celo s prstom. Ko nisem šel, so me omenjeni začeli nasprotovati. Zmagoval sem, ker so mi župljani stali ob strani, prenova župnije na pastoralnem in gospodarskem področju sta lepo potekali. Imel sem vedno več sodelavcev, postajali smo prijatelji.

Vse inštalacije s stavbo vred so klicale po popravilu. Vrt je bil deponija odvrženih materialov, vsaka stranka je imela svoj kup.  Blagi g. prof. Franc Fric je sicer zadnja leta svojega bivanja poskrbel za centralno kurjavo in elektrifikacijo zvonov, a peč je bila v prvem dvignjenem pritličju priključena na stari dimnik, da je zaudarjalo po dimu. Iz te peči se je ogrevala tudi cerkev, a kaj, ko cevi, ki so šle v cerkev, niso bile izolirane, niso bile niti v kanalu, temveč so šle kar po zemlji. Radiatorji v cerkvi so bili komaj topli. V eni zimi smo tako porabili čez 16.000 litrov kurilnega olja. To je bilo sabotažno delo in denar vržen proč. Ves sistem je bilo kasneje potrebo preurediti. Enako je bilo z električnim zvonjenjem, ki sta ga servisno vzdrževala  inženir in elektrikar. Obema je bilo treba odštevati vsak mesec lepo vsoto. Oba sta sabotažno kvarila in navidezno popravljala ta sistem, da sta mesečno hodila po honorar. Obeh sem se moral znebiti. Prve mesece so kar naprej hodili upniki, da to in ono še ni plačano. O nobenem plačilu nisem imel nobenega potrdila, zato se nisem mogel braniti. Vse novo (sabotažno narejeno) in staro je bilo potrebno obnoviti. Vse strehe so bile v slabem stanju. Podstrešje in kleti, gospodarsko poslopje, vse je bilo natlačeno z vsakovrstno šaro še iz leta 1945. Prvi dve leti smo samo delali red, pospravljali, vozili proč in plačevali dolgove ter obnavljali najnujnejše.

V pisarni je bil velik nered, ker je bil prostor premajhen. Zato je bilo veliko pisarniškega materiala na podstrešju. Vse sem uredil, vrnil v obnovljen prostor, zložil v registre in mape, a vsega se ni dalo več rešiti. Tako je pisarna zaživela. Tudi Finžgarjevi rokopisi, so bili na podstrešju, nekaj je bilo že uničenih zaradi zamakanja, ostale sem uredil in dal v mape. Ob vsem tem pa sem se trudil pridobiti nove prostore.

Na pastoralnem področju sem začel s koncilsko prenovo, jo razlagal in iskal sodelavcev, ki so počasi prihajali in bilo jih je vedno več. V župniji je obstajal le mešani pevski zbor, ki ga je vodil Franc Marolt. Pevcev na koru je bilo premalo, zato sem delal  na povečanju števila. Iskal sem nove pevovodje, da bi ustanovil mladinski in otroški zbor. Srečka Gruma sem preusmeril iz harmonike na resno glasbo in kmalu je prevzem mladinski zbor, ki je več let zelo uspešno deloval. Novoustanovljeni otroški zbor je prevzel že starejši gospod Hilarij Lavrenčič, ki pa je bil pravi glasbeni mojster, in se je uspešno prilagodil otroškim melodijam in popevkam. Tudi sam se uporabljal kitaro pri verouku in drugih srečanjih z mladino, filme in diapozitive. Starejši gospod Zakrajšek je igral pri mašah z ljudskim petjem. Poskrbel sem za redno čiščenje cerkve in župnišča. Krašenje cerkve so prevzele dobre žene, med katerimi je bila prava umetnica gospa Jožica Ilar. V pisarni mi je veliko pomagala upokojena uradnica g. Draga Cenčič, tudi pri prepisu matičnih knjig. Povečala se je ministrantska skupina, izmed njih je postal uradni zakristan Marko Čoš, kar še vedno je. Obsežna prebuditev župnije je uspela in se nadaljevala. Pri tem delu so mi bili v veliko oporo kaplani: Vinko Malovrh, Janez Oberstar in Jože Erjavec. Z Vinkom Malovrhom sva bila najbolj složna in inovativna. Delala sva složno in načrtno. Imela sva redne pastoralne pogovore, opominjala in spodbujala drug drugega. Nastala je tudi molitvena skupina čudovitih sodelavcev, med katerimi sta bila zakonca Bogo in Marija Jakopič najbolj zvesta in predana. Srečanja so trajala po dve uri z odličnim sodelovanjem, molitvami, Svetim pismom, pogovori in petjem. Ustanovitev ŽPS sem dlje časa pripravljal in ga ustanovil 19. februarja 1978. Želel sem imeti dejavne člane, kar mi je tudi uspelo, da so bile seje dejavne in zanimive. Šli smo se tudi dobrodelnost, pomoč sem vozil celo ciganom na Kočevsko. Veliko starostnikov je bilo zelo osamljenih, obiskoval sem jih in nekaterim nosil celo hrano. Oskrboval sem tudi trnovsko bolnico. Zelo sem se posvetil katehetskemu delu in delu z mladino. Uvedla sva s kaplanom Malovrhom mladinsko ali družinsko mašo ob 8h, ki je imela vedno več obiskovalcev. Pri nagovoru na otroke smo prišli tako daleč, da je bila pridiga pogovor z otroki, kar je bil enkraten uspeh. Verniki so pri mašah prosto pripovedovali svoje prošnje. Posebno pozornost sva namenjala  pripravi na božič, da so otroci delali svoje jaslice, da so bile jaslice v cerkvi vsako leto zanimive. Vsako leto sem posnel na kamero božični film, ki je lepo uvedel polno cerkev v skrivnost Božiča. V postnem času so izdelovali postne simbole, pirhe. Posebno pozornost sem posvetil božjemu grobu. Imeli smo zanimive razstave. Mladinski verouk je zaživel. Poleg božičnih filmov so nastali še: Otroci luči, Vozli družinske vzgoje, Pomorjeni otroci itd. Imeli smo pogoste roditeljske sestanke za starše. Na očiščenem in obnovljenem župnijskem vrtu smo uvedli počitniške maše vsako sredo, nato igre, šport in gledanje filmov. Množična udeležba je tako razdražila ravnatelja bližnje šole, da me je ena od učiteljic prišla prosit, naj ne hodim med poukom po vrtu, ker me, če me vidi ravnatelj, kar naprej preklinja. S Čoševimi, Lorenčevimi, Jakopičevimi, Verbinčevimi, Fonovimi, Žižkovimi, Nagodetovimi, Dolšakovimi, Gorenčevimi, Vojetovimi, Grumovimi, itd., sem bil prijateljsko povezan. S ključarjema Mihom Peršinom in Jožetom Seliškarjem smo bili v zelo dobrih odnosih. Bil sem vesel vsega tega, kar nam je uspelo. Deo Gratias!

Toda, če sem hotel vse to doseči, smo potrebovali primerne prostore. Kako priti do njih, ko je bilo toliko strank. Ker ena od strank ni plačevala najemnine sem podedoval tožbo, ki pa so jo na sodišču označili za neveljavno, zaradi napačnega naslova. Pri oblasteh sem se zanimal kaj je z izpraznitvijo župnišč, kar sem nekje bral, a o tem niso vedeli nič. Edino rešitev sem videl v kletnih prostorih, ki so bili zaradi pogostega zalivanja z barsko vodo neuporabni. V ta namen sem, ne da bi razodel strankam, da nameravam narediti drenažo, to delal tudi sam ali največ z obrtniki s podeželja, da jih niso poznali. Župnišče je tako dobilo sedem novih kopalnic s stranišči, vso novo elektriko, dve novi učilnici, eno v župnišču v kleti, drugo nad zakristijo. V kletnih prostorih smo pridobili še kapelo, kurilne prostore ter dve garaži. Vsi bivalni prostori so bili obnovljeni. S tem smo si pridobili prostore za nujno delovanje. V cerkvi je bila zamenjana vsa električna napeljava in strehi nad obema zakristijama sta dobili bakreno kritino. Popravljene vse tri strehe, da ni nikjer več zamakalo.

Medtem ko je vse to nastajalo, novo ali izboljšano, so začeli mnogi sodelujoči župljani  dobivati grozilna anonimna pisma, se ustrašili in odšli. Tudi meni so jih pošiljali, posebej ob večjih gospodarskih ali pastoralnih uspehih. Nikoli nisem šel čez državno mejo brez težav. Neka gospa me je prišla opozorit, naj pazim, kaj razlagam pri verouku, ker sošolka od njene hčere vse snema. To mi je potrdil neki voznik mercedesa, ki se je ustavil, me poklical na vrt in rekel: »Čestitam, šest ur so vas obravnavali na najvišji inštanci, posnete imajo vaše pridige in kateheze. Bodite previdni, ker je bilo naročeno od takratne obstoječe oblasti, da se vas mora onemogočiti.« V tistih dneh so me prišli obiskat trije možje iz Viča, med njimi prijatelj, obrtnik Mrak in rekli: » Tu imate svinjsko meso, da boste vzdržali.« Nadškof  dr. Jožef Pogačnik me je srečal na hodniku nadškofije in rekel: »Gospod Kaštrun, ne vem, kaj naj si mislim o vas. O vas dobivam najboljša in najslabša pisma.« Najboljša so pošiljali dobri župljani, ki so o tem dogajanju zvedeli. Po kratkem premisleku sem molčal, taki so bili časi. Vse to mi je načelo zdravje. Odločil sem se, da določena dela dokončam in se v dobro sebe in žal župljanov odpovem župniji. Hitro sem se odločil in zaprosil za prestavitev z razlogom, da je postala župnija zame pretežka, a ne v smislu župnijskih razmer, temveč zaradi nasprotovanja takratnega režima. Nadškofija je premestitev sprejela in me za zasluge v pastorali oprostila župnijskega izpita. Spoznal sem, da naj to delo nadaljujejo nove moči, kar se je z župnikoma Janezom Pogačnikom in Antonom Komparetom zelo uspešno uresničilo. Trnovo sem zapustil urejeno 15. 8. 1979, župnija se je prebudila. Moj naslednik Janez Pogačnik pa je izjavil, da če ne bi bilo vse to narejeno in urejeno, župnije ne bi sprejel. Naj se še malo pohvalim. Sredi poletja 1975 se je oglasil v moji pisarni neznan Trnovčan in izrekel: »Prišel sem vas pogledat, ker ste župnik v Trnovem o katerem slišim pohvale. Veste smo kritični, tudi pri Finžgarju smo bili.« Profesor Bogo Jakopič pa mi je kasneje povedal, da je bilo v tem obdobju največ Trnovčanov pri maši. Župnikovanje v Trnovem pa je bilo zame velika šola. Sredi »trnovega« pa ni bilo samo trnje, še več je bilo nežnih vrtnih cvetov vseh oblik in barv, srčnih cvetov vernega trnovskega ljudstva. Solze v očeh mnogih pri slovesu v cerkvi, so to potrjevale. Vedno pa drži, ko obnavljamo cerkev, raste Cerkev. Ko sem se poslovil, sem uporabljal besede, ki jih je Bog namenil Abrahamu: »Pojdi iz svoje dežele iz svoje rodovine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal.« (1MZ 12, 1). In napotil sem se v Polhov Gradec  z novimi izkušnjami.

Župnik v Polhovem Gradcu

Sledil je dekret za Polhov Gradec, kjer sem nastopil službo 15. avgusta 1979.  Sprejem je bil veličasten, v cerkvi me je pričakala velika množica, kar je bila zame velika spodbuda. Prišel sem v mučeniško župnijo, ki je med zadnjo vojno utrpela 283 žrtev, med temi 134 domobrancev, pobitih v raznih breznih. 

Vse tri stavbe, cerkev, župnišče in gospodarsko poslopje so stale na ilovici. Župnišče se je pogrezalo, južna stena je bila na tem , da se podre. To je bila prva župnija, v kateri sem dobil nekaj denarja, ki pa je bil uporabljen za sanacijo temeljev. Dve leti je šlo za popolno obnovo župnišča, nato smo vsako leto delali najmanj na eni ali dveh podružnicah. Več podružnic je bilo brez temeljev, te smo naredili hkrati  z izsuševalno kineto. Škarpe so bile zaraščene, zato smo jih podrli in obnovili. Šele nato so sledila dela v cerkvi. V  vseh cerkvah sem poskrbel strelovodne naprave. Na šestih podružnicah smo dali novo kritino. Obnavljali smo kapele na Kalvariji. Župnija je imela deset cerkva, med katerimi je bila cerkev sv. Petra v Dvoru po velikosti katedrala. Ta cerkev ni imela dohodkov, ker je čez cesto stala druga sv. Miklavža s pokopališčem, za katero so ljudje le malo skrbeli. Vendar je tudi cerkev sv. Petra dobila novo kritino, obnovljenih je bilo nekaj oltarjev, narejena je bila izsuševalna kineta. Edino pri tej cerkvi smo dobili nekaj finančne pomoči od Spomeniškega varstva.  Župnijska cerkev je bila na tem, da se ob kakem potresu podre. Stoji na ilovici, zato se pogreza. Zaradi prevelikega zvonika, ki je odrival  cerkveno ladjo, so ob potresu 1895 nastale po vsej cerkvi velike razpoke. Vsaka stena je imela po dve in tri razpoki. Strešni stol je lezel narazen. Cerkev je bila velik statični bolnik. Obnove sem se lotil 1985. leta  s praznimi žepi. Najprej smo naredili izsuševalno kineto okrog cerkve. Nato je sledila statična sanacija cerkve. Ker ni bilo denarja, sem za injektiranje naprosil zidarja Ivana Celarca z Vrhnike, ki je imel napravo za injektiranje. Vse ostalo smo delali s prostovoljci. Cerkev smo vso zvezali z močnimi vezmi. Strešni stol smo popravljali, vanj je šlo skoraj 100 kubikov lesa, dali smo novo kritino, postavili oder cerkvi in jo v notranjosti še belili. Za 700 – letnico še uredili nov prezbiterij z novim oltarjem proti ljudstvu in ambonom. 

Vse to smo delali, ko smo še lahko. Župljani niso bili bogati, vendar so pri vseh cerkvah sodelovali predvsem s prostovoljci. Tako smo lahko iz majhnih sredstev naredili velike reči. Devetnajst let so vztrajali v prostovoljstvu in med nami so se spletle najtesnejše vezi. Nekaj mož je bilo izrednih, takoj so šli na delo, če sem jih poklical ali iskal. Ti so bili: Janko Tominec, Janez Trobec, Ivan Stanonik, Jernej Malovrh, Filip Božnar,  Silvo Oblak, Štefan Janša itd. Od njih je marsikateri moral zato slišati kako pikro. Meni pa so nasprotniki poslali tri anonimna pisma, ki so bila močno žaljiva.

Seveda sem dal prednost pastoralnemu delu, ki je bilo zaradi lepega obiska nedeljskih maš, verouka in mladine prijetno in zanimivo. Župnija je  bila še dokaj tradicionalna, a še živa, tudi v njej je bila prisotna delitev.  Nataliteta je bila visoka, saj je na malo manj kot 2000 župljanov prišlo  od 150 do 200 otrok. Po družinah je še obstajala molitev. Mladinski verouk je bil živahen, nekaj časa celo v dveh skupinah. Mladi so ostajali povezani z župnijo. V njej sem razvil enako pastoralo kot v prejšnjih župnijah, le mladinske maše ni kazalo vpeljati. Namesto tega sem imel pri vsaki nedeljski maši dva nagovora, enega za mladino in otroke, drugega za  odrasle vernike. Nastala sta otroški in mladinski zbor, mlade sem pošiljal na glasbene šole v Ljubljano. Peli smo popevke, igral sem na kitaro.  Ves verouk sem učil sam. Začel sem izdajati župnijski list Veselo oznanilo, ki je imelo težišče na učiteljski službi. Zbiral sem slike in delal diapozitive za vsako lekcijo pri verouku. Vsako leto smo med počitnicami imeli počitniške maše. Hodili smo na duhovne vaje, na izlete in v gore. 1984 je pel novo mašo Janez Krmelj iz Sela, ki je sedaj misijonar na Madagaskarju.  Štiri moje učenke so postale redovnice: Helena Tominec, Kristina Rihar, Andreja Rihar in Urška Bokal.  1996. leta sem izdal knjigo Župnija Polhov Gradec, za katero sem petnajst let zbiral podatke. To je bil najplodovitejši del mojega življenja, star sem bil 64 let in močno utrujen z načetim zdravjem, zato sem zaprosil za manjšo župnijo. Ločitev je bila težka, spet se je zbrala velika množica. Na novo župnijo so me pospremili z novim terenskim avtom Nivo.

Župnik na Selih pri Kamniku

Dobil sem dekret za Sela pri Kamniku, kjer sem nastopil službo 15. avgusta 1998. Sprejem je bil skromen. Župnija ima v lasti cerkev, župnišče in Marijin dom. Za Marijin dom se je potegovala KS Sela, a so po mojih trdnih stališčih, da naj služi župniji, po nekaj mesecih odstopili. Tudi Sela so bila mučeniška župnija, saj so posledice zadnje vojne še hujše. Na 700 župljanov je  bilo 71 žrtev.  Takoj me je zaskrbela nizka nataliteta. Na tisoč ljudi, kot jih sedaj ima župnija, je le 49 otrok pri verouku. Mladinskega verouka po vojni skoraj ni bilo, le neki poizkusi. Mladino so nasprotniki Cerkve odvrnili, tako da večina po birmi odide iz občestva.  To je postala stalna praksa, ki se očitno že podeduje. To je za prihodnost župnije zaskrbljujoče. Župnijska mreža je raztrgana, da tako prav tukaj najbolj čutim plazenje, čeprav je bilo po vojni povsod navzoče, prav tako delitve na ene in druge. Zato  vsa leta delujem prenovitveno in prebuditveno.  Delujem z vsemi pastoralnimi prijemi, ne glede na to, ali je to sprejeto ali ne. Zato sem že leta 2000 napisal knjigo Župnija Sela pri Kamniku, v kateri župljanom odkrivam nekdanje korenine ter prebujam spomin. Takoj na začetku sem začel izdajati župnijski list Veselo oznanilo s podnaslovom Izberi življenje.  Trudim se za otroški in mladinski zbor. Slednji ni nikoli prav zaživel?  Takoj sem ustanovil ŽPS, ki pa mu primanjkuje izobražencev. Imeli smo počitniške maše in zadnja leta oratorij.  Ker delo s starši ni nikoli prav steklo, sem se odločil, da bom širši skupnosti ponudil svoje  izkušnje. Zato sem napisal knjigo Božja ljubezen v družini in sedaj je pred izidom druga knjiga Vzgoja za nebesa, ki govori o oblikovanju in odrešenju človeka. 

Po drugi strani pa sem na Selih srečal izredne župljane, starejše in del srednje generacije, ki ljubijo svojo župnijo in posebej cerkev sv. Neže.  Vseskozi vzorno skrbijo za gmotne potrebe župnije. Ker nimamo gozdov ji od 60 do 100 družin še redno daje biro  za kurjavo. Veliko dajejo za maše za rajne.  Župnija je po vojni dala štiri redovne poklice: p. Staneta Zoreta OFM, s. Cirilo Zore in brata p. Janeza in Jožeta Poljanšek, jezuita.

Čeprav sem v odpovedi prejšnji župniji zapisal, naj mi dajo župnijo, v kateri ne bo treba zidati, se mi to ni izpolnilo. Tudi na Selih me je čakalo dosti dela. V dvanajstih letih smo najprej naredili statično sanacijo cerkve sv. Neže, popolnoma obnovili notranjščino, olepšali zunanjost, po plazu sanirali Selski hrib, utrdili cerkvi temelje z drenažo, dokončali obnovo župnišča in restavrirali vrnjeni Marijin dom. Vsem streham smo dali novo kritino. Vsa ta dela sem začenjal s če: »Če bo Bog dal, namreč zdravje?« To je bil boj v moji starosti!

Leta 2011 smo tako z velikim veseljem praznovali 150 – letnico cerkve sv. Neže. Za to priliko sem posnel film Majhna , a velika zgodba. Še nikoli ni bila cerkev tako lepa, kot je po tej obnovi.

Še večje čudo pa so bili v župniji nekateri možakarji in žene kot: Lojze Golob z družino, Franc Hvale, Tone Pangeršič, gospodinja Vida Štrukelj ( že čez 30 let ni kuhala samo meni, temveč vsem delavcem), Rafael Žebaljec, Micka Berlec, Franc Rajter, Damijan Zdovc, Viktor Kotnik, Marijan Resnik itd. Napravili so čez 14.000 prostovoljnih ur. Prva dva pa imata neminljive zasluge za župnijo. Okrog 100 družin je redno sodelovalo pri vseh delih z namenskimi darovi, tako da smo vse končali brez dolgov.

Pred odhodom iz župnije v pokoj 2018, sem izdal še Kroniko župnije Sela pri Kamniku (1903 do 2016).

Naj se ve, da vse te adaptacije in gradnje niso bile moja izbira, še manj hobi ali zgrešen poklic, kot so me nekateri krogi označevali, temveč le pokorščina dekretu in delu, ki me je tam čakalo. Vse se je dogajalo zaradi pastorale in prebuditve župnij v katerih sem deloval.  Božja ljubezen, če jo oznanjaš, pa mora biti konkretna pri ljudeh med katerimi živiš.

Bogu hvala za vse!

Datum in kraj nove maše:   01. 07. 1962   v Preddvoru

Geslo: Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem. (1Jan 4, 16)

Več:
https://www.druzina.si/clanek/spomini-duhovnika-danijela-kastruna
https://www.biblos.si/isbn/9789610407768




Srečanje z g. Danijelom Kaštrunom 20.6.2021 >>>



Related Articles

Responses

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja