Dobro in strokovno opravljeno delo postane Bogu prijetna molitev
/ Rafael Arias Villalta /
Jezus je pokazal, da zelo dobro pozna svet dela, saj je imel svetega Jožefa za učitelja. V svojem oznanjevanju pogosto uporablja podobe, prilike in primere iz življenja, ki ga je živel. Zato ga prepoznamo po njegovem poklicu kot tesarja. Danes nam kaže vrednost vsakdanjega življenja, dela in nalog, ki jih moramo izpolnjevati vsak dan. Jezusova leta v Nazaretu so odprta knjiga, iz katere se naučimo posvečevati vse, kar je vsakdanjega.
Če je naša odprtost resnično iskrena, nam bo Bog vedno dal nadnaravno luč, da bi posnemali Gospodov zgled. Poklicnega dela ne bomo skušali zgolj izpolnjevati, temveč bomo v njem videli preobilje odpovedi in žrtve, veselja in ljubezni polnega prizadevanja. Naše osebno spraševanje vesti pred Gospodom in naš pogovor z njim bo pogosto obravnaval naloge, ki nas zaposlujejo. O njih moramo pogumno temeljito premisliti. Z zavestnim trudom moramo delati, dobro izkoristiti čas, se ne prepuščati lenobi; ohranjati upanje, da bomo iz dneva v dan bolje poklicno pripravljeni; paziti na podrobnosti pri vsakdanjem delu; z ljubeznijo objeti križ, muko vsakdanjega dela. Delo, kakršno koli plemenito delo, narejeno z zavestnim trudom, nam daje delež v stvarjenju in soodreševanju s Kristusom. »To resnico – uči Sv. Janez Pavel II. –, po kateri človek preko dela sodeluje pri samem dejanju Boga, njegovega Stvarnika, je še posebno poudaril Jezus Kristus, tisti Jezus, pred katerim so njegovi številni prvi poslušalci v Nazaretu začudeni govorili: Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? … Ali ni to tisti tesar …?«
Poklicni ugled pridobivamo iz dneva v dan, v tihem, do podrobnosti skrbnem delu, ki je narejeno z zavestnim trudom, v prisotnosti Boga, ne da bi pripisali pretiran pomen temu, ali ga bodo ljudje opazili ali ne. Ugled v poklicu ali študiju, ima neposreden odmev v sodelavcih in prijateljih: naša beseda, ki jih skuša približati k Bogu, bo imela težo in veljavo. Delo ne sme napolnjevati dneva tako, da zavzame čas, ki ga posvetimo Bogu, družini, prijateljem idr. To bi bil jasen znak, da se ne posvečujemo več, temveč da v njem iščemo sami sebe. Bil bi drug način pokvarjenosti tega »božjega daru«. Popačenost pa je mogoče v našem času bolj nevarna, zaradi nejasnih zahtev, na katerih temeljijo številna dela. Mi, navadni in preprosti kristjani sredi sveta, ne smemo nikoli pozabiti, da moramo Kristusa najti vsak dan sredi in preko naših opravil, ne glede na to, kakšna so.
Obrnimo se k svetemu Jožefu, da bi nam pokazal temeljne kreposti, ki jih moramo živeti pri opravljanju našega poklica. Jožef je brez dvoma marsikomu priskočil na pomoč z dobro opravljenim delom. Njegov poklic je bil usmerjen v službo drugim, da bi bilo življenje ostalih družin v mestecu prijetno. Temu je pridružil nasmeh, prijazno besedo, kako pripombo, ki jo izreče mimogrede, toda vrača vero in veselje človeku, ki je pred tem, da ju izgubi.
Živeti moramo takšno enotnost življenja, da nas bo delo sámo vodilo k božji pričujočnosti, hkrati pa nam bodo trenutki, izrecno namenjeni pogovoru z Gospodom, pomagali delati bolje. Delo hrani molitev in molitev ‚‘napaja‘‘ delo. Vse to do tolikšne mere, da delo že samo po sebi, kot služenje ljudem in družbi – torej dobro in strokovno opravljeno delo – postane Bogu prijetna molitev. Vsako delo, opravljeno s pravilnim namenom, je lahko kraj, kjer bomo vsak dan živeli ljubezen do bližnjega, duhá služenja drugim, veselje in optimizem, razumevanje, prijaznost. Je dokončno sredstvo, s katerim se posvečujemo. Resnično je tisto, kar je pomembno: najti Jezusa sredi vseh vsakodnevnih opravil.