Dragi sobratje!

Na pragu novega leta bi vam rad poslal besedilo o poslanstvu Cerkve, ki sem ga spisal pred kratkim. Ne želim se direktno spuščati v vprašanja o obhajanju ali neobhajanju zakramentov v tem nenavadnem času. Želel bi posredovati nekaj temeljnih misli o bistvu Cerkve, na podlagi katerih potem lahko vsak izpelje konkretne odločitve.

Temeljna misel je tale: Cerkev ne oznanja zdravja, temveč odrešenje. Če bi Cerkev oznanjala predvsem zdravje, potem bi bila od tega sveta, tako pa, Cerkev ni in ne sme biti od tega sveta (prim. Jn 8,23; Jn 18,36). Čeprav je zdravje pomembna vrednota, ni bistvo obstoja Cerkve. In če je po logiki sveta zdravje najvišja vrednota, se Cerkev ne sme podrediti tej logiki, ampak mora ohranjati svojo teološko ali teocentrično logiko in reči: najvišja vrednota je za nas rešitev duš. To izraža v svojem jeziku tudi cerkveno pravo, ko pravi: Salus animarum est suprema lex ecclesiae – rešitev duš je najvišji zakon Cerkve.

To – rešitev duš – mora biti tudi temeljna skrb nas, pastirjev. Če bi bila skrb Cerkve predvsem zdravje, potem bi bila zgodovina krščanstva drugačna. Potem npr. oče Damjan ne bi šel oznanjat med gobavce na Havaje, potem misijonarji ne bi odšli v nevarne konce Afrike in potem v Evropi v času kuge med 14. in 16. stoletjem ne bi nepretrgano obhajali evharistije.

To seveda ne pomeni, da zdravje ni vrednota in da bi lahko ravnali lahkomiselno. Toda prepričan sem, da so se v času evropske kuge dobro zavedali nevarnosti okužbe, a so hkrati  čutili odgovornost do posredovanja duhovnih dobrin: “Kristusova ljubezen nas stiska…” (2 Kor 5,14) Povsod, kjer se ljudje srečujejo, obstaja vsaj minimalna možnost okužbe. A če je ta možnost okužbe majhna, je duhovni blagor, ki ga ljudje prejmejo ob evharistiji zelo velik. Sam sem v zadnjem času večkrat slišal, kako so ljudje, ki so se lahko udeležili svete maše, za to bili neizmerno hvaležni.

Pastirji moramo torej razmisliti, kako lahko v teh okoliščinah izpolnjujemo svoje poslanstvo, da se ne bi na nas izpolnila Jezusova beseda: “Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.” (Jn 10,12-13) Ta nenavadna corona situacija lahko postane prefinjen izgovor za beg od ovac s pretvezo, da tako služimo zdravju ljudi. 

Molimo drug za drugega, da bi zmogli tudi v teh razmerah delovati v duhu dobrega pastirja, da se ne bi oddaljili od črede in se čreda ne bi oddaljila od nas. Naj nam Gospod da moči, da bi vsak posebej in skupaj tudi v teh posebnih razmerah pogumno pričevali o božji dobroti. Blagoslova,

Alek.