Duhovna obnova pastoralnih sodelavcev župnije Lj.-Trnovo

predavatelj Matej Križanič
  1. ALI SEM POMEMBEN? VREDEN? DRAGOCEN?

    pogoj:
    a) prisotnost staršev
    b) besede potrditve
    c) odnos moža do žene

  2. fantje: ALI JAZ TO ZMOREM?
    punce: ALI SEM LEPA?

To so vprašanja, s katerimi se soočajo naši otroci.


Predavanje (Matej Križanič, diakon):
Tri hrepenenja in rana moškega (povzeto po John Eldredge, Divji v srcu)

Sedem načel skupaj tvori eno definicijo moškosti, da bi lahko mi in naši sinovi do konca življenja živeli kot možje, ki so Bogu v slavo:

Mož je odrasel moški, (3 Mz 27,3)

ki sprejema svojo moškost, (1 Kor 16,13)

govori in ravna zrelo, (1 Kor 13,11)

prevzema dolžnosti, (2 Mz 1,26; 2,15)

ravna neodvisno od drugih, (2 Mz 2,24; Mt 12,46-50)

zvesto vodi svojo družino, (2 Mz 2,24; 1 Tim 3,4-5)

in ve, da mora biti odgovoren, (Prd 12,13-14)

kot človek, ki nosi Božjo podobo. (1 Mz 1,26; 1 Kor 11, 7-9)


Ali ste se kdaj vprašali, kaj je naša prava moška narava?

Čudovito bi bilo imeti nekoga, ki nam to pokaže in bi nam dal stopinje, po katerih naj hodimo.

Vendar, če tega vzgleda nimamo, nič zato. Pomembna je ODLOČITEV. Noben ni ujetnik svoje preteklosti, vsak se lahko odloči za svojo prihodnost. In to je naš prvi izziv, premislite, ali ste pripravljeni sprejeti odločitev: HOČEM NAPREJ, ne glede, kaj se je dogajalo v moji preteklosti.

Moški je bil ustvarjen, rojen v divjini, v neukročenem delu stvarstva. Šele kasneje je bil pripeljan v edenski vrt. Vse od takrat se fantje v zaprtih prostorih ne počutijo doma, moški imajo nepotešljivo željo po raziskovanju. Hrepenijo po vrnitvi, v divjini večina moških zaživi. Zato, ko moški pride v gore, pride domov.

Zato se globoko v moškem srcu nahajajo vprašanja (na katera ni mogoče odgovoriti za kuhinjsko mizo), ki vam jih danes zastavljam: Kdo sem jaz? Iz česa sem? Kaj mi je namenjeno (usojeno)? Strah je tisti, ki moškega drži doma, kjer je vse čisto urejeno ter ima vse pod nadzorom.

V srcu pravega moškega obstajajo tri hrepenenja:

1. bojevanje bitke,

2. doživljanje pustolovščine,

3. reševanje lepotice.

Gre za pomembno bitko našega časa, naših prioritet, načina življenja, ki ga bomo imeli z Bogom, ženo, otroki in med sabo – možje.

Raziskave so pokazale naslednje:

85% stvari, ki jih delam jaz, lahko dela vsak namesto mene;

10% stvari lahko delajo drugi tako kot jaz, če jih usposobim;

5% stvari lahko delam samo jaz (drug ne more tega narediti).

Zato je legitimno vprašanje, kaj je tistih 5% stvari v mojem življenju, ki mi ga je Bog namenil?

V življenju smo podobni žonglerjem z žogicami. Eni imajo sposobnost, da žonglirajo s tremi, drugi s petimi, tretji z devetimi žogicami. Ampak vsak ima mejo, ko ne more sprejeti več novih žogic in določene začnejo padati iz rok. Tako je z našimi dejavnostmi, zadolžitvami in vlogami v življenju.

Vendar niso vse žogice iz enakega materiala: ene so iz gume, druge pa iz porcelana. Ko ti pade iz rok gumijasta žogica, se odbije enkrat, dvakrat, trikrat in jo spet lahko vzameš. Ko ti pa pade iz rok porcelanasta žogica, se ta razbije in je ni mogoče več pobrati. Kaj so v tvojem življenju gumijaste in kaj porcelanaste žogice?

Gumijasta je zagotovo služba in profesionalno delo, ki ga delamo, čeprav se pogosto obnašamo kot, da je to najpomembnejša žogica, vsaj glede na to, koliko časa posvetimo tej žogici. Ampak resnica je, če izgubimo službo, bomo dobili drugo in če posel propade, bomo dobili ali iskali drugega… In kaj je porcelanasta žogica? Moje zdravje, odnos z ženo – zakon, odnos z otroki… Če se nam tukaj razbije, je konec.

Premislimo vsi, ker je to pomembno vprašanje. V tem si moramo stari ob strani in tukaj rabimo drug drugega.


1. Bojevanje bitke

Gospod je tisti, ki bojuje bitko. Začetek Markovega evangelija pravi: »Bil je med zvermi in angeli so mu stregli« (Mr 1,13).

Gospod se bojuje za našo svobodo. Tako rekoč vsaka knjiga Svetega pisma in skoraj vsaka stran nam govori o vojnih aktivnostih Boga. Kako bi Egipčani opisali Jahveja – kot dobrega fanta? (nadloge, epidemije, smrt vseh prvorojencev)

Se spomnite tistega divjega moža Samsona? Strjen življenjepis: ubil je leva z golimi rokami, pobil in slekel je 30 Filistejcev, ki so njegovo ženo izkoristili proti njemu in na koncu je tisoč mož pobil z oslovsko čeljustjo. Z njim ni dobro češenj zobati. Ampak vsi ti dogodki so se pripetili, ko je »šinil vanj Gospodov duh« (Sod 15,14).

Poskušam vas osvoboditi zelo napačne predstave o Bogu in Jezusu, ki jo imamo. Seveda s tem tudi napačne podobe o moškem, ker smo Božja podoba. Pa poglejmo Joba, ki je dvomil v Božjo moč in potem mu ta Bog odgovori (Job 39, 19-25). Vojni konj, žrebec, pooseblja ognjevito srce svojega Stvarnika. Tudi vsak moški je potomec zmagovalcev, Zmagovalca.

Kakšnega moškega imate pred seboj veste po tem, kakšen vtis naredi na vas. Ali vas dolgočasi, vas plaši ali ustrahuje, si želite zakričati, ker je preprosto tako zelo prijeten?

V vrtu Getsemani se Jezus ne ustraši nasilnežev, z dvignjeno glavo se sooči z njimi. Govorimo torej o moči in bitki. Že sama moč Jezusove pogumne navzočnosti je na tla podrla celo četico: » Ko jim je rekel: »Jaz sem,« so stopili nazaj in padli na tla.«

In ko se Kristus vrne, bo vodil strašno vojsko, sedel bo na belem konju in imel dvorezni meč, njegov plašč bo prepojen s krvjo (Raz 19).

Vidite o tem ni dvoma – v Božjem srcu je nekaj ognjevitega.


2. Pustolovščina

Kdo je sploh dobil zamisel, da je ustvaril to, kar je ustvaril? Vsa čudesa sveta. Večina zemlje ni varna (razne nevarnosti), vendar je dobra. Bog je vse, kar je ustvaril, razglasil za dobro.

To je njegov način, kako nam sporoča, da ima rad pustolovščino, nevarnost, tveganje, presenečenja. Vse stvarstvo je divje. In Bog ga obožuje takšnega.

Ampak ali nima vsega pod nadzorom in kako potem lahko obstaja pri Bogu tveganje?

Ampak Bog ni igralec na šahovnici na obeh straneh. Bog je oseba, ki zelo veliko tvega. Največ je tvegal takrat, ko je angelom in ljudem dal SVOBODNO VOLJO. Vključno s predpostavko, da ga lahko zavržejo in to se tudi dogaja. To se dogaja vsak dan posebej.

Torej ne premika on vseh figur na šahovnici, saj ljudje ves čas grešijo. Okrog nas se dogajajo veliko bolj tvegane stvari, kot smo pripravljeni priznati.

So ljudje, ki nočejo tvegati, zato ker se bojijo bolečine, so se odločili, da ne bodo imeli otrok, potem se bojijo rojstvo nezdravega otroka…Ampak Bog se je odločil, da bo imel otroke, kljub temu, da se bodo zgodile neubogljivosti. Še več – odpovedal se je pretiranemu nadzoru in nam dal izbiro. Tukaj ga moramo posnemati tudi kot starši. Sprejel je tveganje z osupljivimi posledicami. Kaj pa mi?

Ampak Bog ne obrne hrbta zmedi, niti odklonu. »In potem je Gospod posredoval« je verjetno najpogosteje uporabljen stavek v Svetem pismu v takšni ali drugačni obliki.  Primer prehod Izraelcev čez Rdeče morje. Dovoli, da množica ubije Jezusa, ga pokopljejo… in potem se pojavi.

Bogu je do teh neverjetnih zgodb, ker rad rešuje. V Božji naravi ni, da bi omejil svoje tveganje in imel pod nadzorom vsa področja. Ves čas dovoljuje, da razmere govorijo proti njemu.

Poglejmo evangelij? Bog mora človeštvu prenesti sporočilo, brez katerega bo pogubljeno, za vedno. Kakšen je načrt? Najprej začne z zanimivo skupino: nekaj prostitutk, nekaj ribičev, pobiralci davkov. Potem pa žogo poda nam. Neverjetno.

Razmerje med nami in Bogom je odnos in tukaj je v vsakem primeru vedno prostor za nepredvidljivost.

Največje tveganje je, da ljubiš. Ampak ta Bog daje spet in spet svoje srce in spet, dokler ne krvavi v celoti. Božja pripravljenost za tveganje je dobesedno osupljiva – dosti večja kot je pripravljen naredi kdorkoli izmed nas.


3. Bitka za lepotico

Ampak Bog ima tudi svoje romantično srce. Glasba, vino, poezija, sončni zahod… vse to so Njegove iznajdbe, ne naše. Prav tako Havaji, Jadran, Toskana.

Kralj Salamon uživa nad svojo ljubljeno vso noč (Vp 4,4-6-preberimo). Prebija se po telesu navzdol.

Kakšen je ta naš Bog, da je dal Visoko pesem v kanon Svetega pisma. A bi to kristjani dali v SP (tako erotičen tekst)? Le na koncu Bog reče: »Jejta, draga, pijta, opijajta se z ljubeznijo« (Vp 5,1). S čimer jo še spodbuja (vprašanje ali je bila potreba). Potem pa spusti zastor.

Bog je v srcu romantik in ima svojo nevesto, za katero se bori. Je ljubosumen ljubimec, ljubosumen je na človeška srca njegovega ljudstva.

Bog je tisti, ki hoče rešiti svoje ljudstvo in pri tem ga ne bo ničesar ustavilo. To je ognjevit, divji in strasten tip. Tega v Cerkvi ne slišimo govoriti, ampak takšen je Bog nebes in zemlje. Lev iz Judovega rodu.

Poiščimo v Svetem pismu določene momente teh treh točk. Prebirajmo in si izberimo določene odlomke, ki bodo naši in nas bodo spodbujali. Premišljujmo o tem.

Dejstva so jasna: padec Adama in Eve je v človeštvo zasejal strah in trepet. V original se je pritajila usodna napaka, ki se prenaša na vsakega sina in hčer. Zato vsak fantek  in vsaka deklica prideta na svet v naprej pripravljena na izgubo srca. Čeprav tega ne zna ubesediti, vsakega moškega preganja vprašanje: »Sem resnično moški? Imam to, kar je potrebno … ko bo šlo zares?«


Rana moškega

Fant se bo od moškega, očeta, naučil kdo je in kaj ima. Oče je tisti, ki postavi temelje za fantovo srce in zaupanje v njegov o moč. Oče mu bo povedal z besedami in dejanji, da je iz pravega testa, da zmore in je kos še tako na videz nemogočim ali prevelikim situacijam. Oče je tisti, ki podeljuje blagoslov in poimenuje sina (Abraham Izaka, Jakob poimenuje svoje sinove in jim da blagoslov, oče Zaharija Janezu Krstniku, angel pravi Jožefu, kako naj poimenuje sina – Jezus) in na koncu v evangeliju nebeški Oče poimenuje svojega Sina: »Ta je moj (Ti si moj) ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« Z drugimi besedami: »Jezus, izjemno sem ponosen nate, ti imaš, kar je potrebno.«

Zato se ne bojmo dobesedno posnemati Boga Očeta in reči svojemu sinu ali hčerki (osebno ali pred drugimi): »Ti si moj ljubljeni sin! Ti si moja ljubljena hči (ti si moja princeska in lepotica v mojih očeh), rad te imam, veselje imam nad tabo, ponosen sem nate!« Ponosen sem, da sem tvoj oče. Če to prihaja v pravem trenutku iz srca, bo to naredilo pravi čudež, oče bo rodil svoje otroke drugič.

Za začetek lahko storimo to dvoje: prosimo za dar očetovstva – Svetega Duha, ozdravljenje in potem posnemamo Boga Očeta.

Očetova rana – nasilni očetje na fantovo vprašanje odgovorijo uničujoče: Ali imam, kar je potrebno kot moški? Ne, ti si mamin sinko, peder, idiot. To so odločujoči stavki, ki  bodo oblikovali življenje moškega. Rane, ki jih dobimo pri napadu, so kot šibrovke v prsi. Zato si predstavljate, kako je boleče, če gre za fizično, spolno ali verbalno zlorabljanje, ki traja več let. Brez pomoči se večina moških nikoli ne pobere.

Ali pa drug primer, ko moški utihne – npr. začne popivati (se odklopi in utihne) – ker se noče soočiti s svojimi ranami. Ta njegova drža v sinu povzroči globoko rano. Ranjen si tudi, če ne vidiš očeta, ker je bil deloholik. Ločitev ali zapustitev pusti globoko rano, kajti otroci verjamejo, da bi očka ostal, če bi bil bolj priden. V primeru molčečnosti, odsotnosti ali pasivnosti očeta, bo vprašanje ostalo brez odgovora: »Imam to, kar je potrebno?« Njihov molk je: »Ne vem, dvomim, to boš moral sam odkriti…«

Iz te rane pride naše ravnanje in ponarejeni jaz. Večina moških, ki jih srečate živi ta PONAREJENI JAZ (različne oblike: živiš zagnano, ne dovoliš si, da kdaj kaj potrebuješ, ne smeš si priznati, da si zlomljen, ne bom delal tveganih stvari – ne bom kot moj oče, bom le prijeten fant, kreativen, skrben, tih…).

Obstajata dve skrajnosti:

1. Moški bodo poskušali pretirano nadomestiti svojo rano in bodo postali zagnani (nasilni moški);
2. Umaknili se bodo in postali pasivni (umikajoči se moški).


Pogosto gre za mešanico obojega.

Se sedaj sprašujete, zakaj se nekdo ne more poročiti: ker ga je strah, ker je nesiguren vase, ker je bil zapuščen s strani očeta je postal moški brez čustev… In tako se to nadaljuje. Rana se dobi, pride sporočilo in sklene se zaobljuba in človek začne živeti navidezen jaz. Ali vem, kaj je moja rana, kje rabim ozdravljenje?

Ampak moško srce si moramo ponovno priboriti, zato je vabilo, da stopimo v boj. Bog te lahko popelje skozi iniciacijo – te popelje na to popotovanje ter ti priskrbi, kar ti manjka. Jezus nas sprašuje: »Mi dovoliš, da opravim tvojo iniciacijo?«

Tvoje pravo ime in identiteto, ti lahko da samo Bog, kajti on vidi, kdo moški je. Ko nas je Bog priklical v življenje, nas je imel v mislih, z imenom in nam dal namen. Bog nas pokliče, popelje na potovanje in nam da ime. Preberi Jer 1, 4-10 (Bog pokliče Jeremija za preroka).

Iniciacija vključuje potovanje in preizkuse, skozi katere odkrijemo svoje pravo ime in naše mesto. Pomembno si je na tej poti postaviti pravo vprašanje. Večina si nas postavlja napačna vprašanja: »Bog, zakaj si dopustil, da se mi je to zgodilo? Bog, zakaj mi ne bi pomagal uspeti, urediti zakon?« Da bi lahko pričeli potovanje iniciacije, potrebujemo nov sveženj vprašanj:

– Kaj bi me rad tukaj naučil?

– Kakšne težave mojega srca poskušaš skozi to zdramiti?

– Kaj želiš, da bi videl?

– Kaj zahtevaš od mene, da opustim?

Resnica je, da Bog že dolgo poskuša opraviti vašo iniciacijo. Pogosto mora Bog iz našega življenja odstraniti vse (naš reševalni načrt), da zruši naš ponarejeni jaz. Zato, da bi ti dal ŽIVLJENJE. Rešeni moramo biti vsega, kar bi nas v bistvu uničilo (tukaj čaka satan, da bi nas prepričal in uperil proti Bogu – saj je on oče laži).

Vendar sprejmimo vabilo in začnimo z Bogom. Zdravljenje rane – vsi smo narejeni, da bi bili odvisni od Boga. Greh in rana pa nam govori, da naj bomo neodvisni. To nam govori tudi svet.

Jezus tega ni poznal (govori o soodvisnosti od Očeta): Jn 5,19, 6,57; 14,10; 10,30 (str. 124). Vidite, ker tega ne vemo, veliko moških živi v napačnem razumevanju krščanstva.

Pravo bistvo moči se na nas prenese od Boga, skozi našo zavezo, odnos z njim. Resničnega moškega ni sram priznati, da je obupno odvisen od Boga.

Zato preko odnosa v tej adoraciji prosimo Jezusa: »Jezus, povedi me v mojo rano. Rad bi ti jo izročil, da jo ozdraviš.«


Matej Križanič, diakon


PRIČEVANJE:

Pričuje Janez Vehovec, 4.9.2021

Več prispevkov >>

Related Articles

Responses

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja