Duhovna obnova za pastoralne sodelavce v Radovni
/ Alenka Črtanec /
Soboto, 3. septembra 2022, smo namenili dan za načrtovanje misijonskega poslanstva v naši župniji. V Radovni nas je sprejela prijazna gospa Marija M. v idilični hišici ob gozdu. Bilo nas je dvajset.
Začeli smo s spoznavno igro, nadaljevali z molitvijo hvalnic in nato osvežili spoznanja o pomenu bogoslužja za življenje v župniji. Vprašali smo se: kakšne so potrebe naše župnije, ali smo dovolj liturgično vzgojeni, ali razumemo evharistično skrivnost? Cerkveno leto naj utrdi našo krstno poslanstvo. S krstom smo prižgali Jezusovo luč. Zavedamo se, da molitev, skupnost, učenje in služenje vodijo do evangelizacije in žive vere. Da je najboljša župnija tista, v kateri sem jaz aktivo udeležen in pripravljen sodelovati. Želimo si pristen odnos z Bogom, sočlovekom in celotnim stvarstvom. Zato smo sprejeli nekaj konkretnih obogatitev za liturgično življenje: kantor, odrasli ministranti, čiščenje in krašenje cerkve, tehnična skupina, sodelovanje pri procesijah, pomoč pri pogrebih, vodenje molitvenega bogoslužja, razlaga liturgičnih simbolov, razločno in jasno branje božje besede. Prav vsak se lahko vključi in prispeva svoj delež za življenje v cerkvenem občestvu.
Poletni čas sem namenila duhovnemu branju in prisluhnila p. Rupniku v Santa Saveri. Strnila sem njegovo razmišljanje ob knjigi Verujem, ki jo je napisal strokovnjak za bogoslužje Aleksander Schmemann. Vsebina razčlenjuje in osvetljuje temelje naše vere. Če hočemo poglobiti vero, se je potrebno povezati z začetkom. Odrešenjski načrt se začne, ko v prostor in čas pride Bog kot človek. Kot novo nebo in nova zemlja, kot novi Adam, ki je Jezus Kristus. Pri oltarni mizi se združita nebo in zemlja, ki je Jezus Kristus. Sveta evharistija je naš temeljni kamen, ki poživlja vero in odnos z Bogom in človekom. Sedanjost in večnost se povežeta. Sedanji čas je kot veriga povezan s preteklostjo in prihodnostjo. Ko je Bog šesti dan vdihnil svojega duha v človeka, se je vse stvarstvo harmoniziralo. Človek je prejel luč življenja. Ko je z grehom ( Adam in Eva) izgubil to luč in harmonijo, je v njem ostala prvinska žeja po duhu, ki ga je prejel na začetku. Ta žeja je vera, ki išče stikalo, da se ponovno prižge. Človek se ne more prižgati sam. Potrebuje dialog s Stvarnikom, ki ga lahko ponovno osmisli v veri in prižge prvotno luč. Prav v tej luči dobimo odgovor, da je vera tista, ki se hrani z bogoslužjem. Avtor knjige Verujem pravi, da je protiversko, če dokazujem, da Bog obstaja. Resnica je, da sem tukaj jaz, hči ali sin, potem je tudi Oče, dokazovanje je nesmiselno.
Kaj je vera? Vera je razodetje, izkustvo, sprejetje, da sem Božji otrok in vse kar delam, delam z njim, ki me je ustvaril. Kdo nam razodene vero? Njegov Sin, ki je prišel, da nam razodene Boga. To je temelj naše vere, saj Boga nikoli nihče ni videl. Človekov čas življenja je zajet v Jezusu Kristusu. Bogoslužje je kot romanje iz tega stvarstva v novo stvarstvo, iz časa v večnost iz tega prostora v Kristusovo telo. Ko molimo: bil je križan za nas, pod Poncijem Pilatom je trpel, je to zgodovinsko dejstvo. A le vera v njem prepozna Boga. V tej veri ni prisile, je popolna svoboda in predvsem izkušnja, ki jo povezuje Ljubezen.
Verujem v enega Boga, v Jezusa Kristusa in Svetega Duha in to je občestvo Svete Trojice. Brez Svetega Duha Jezus ostane križani, kruh se ne spremeni v telo in vino ne v kri. Zato kličimo Svetega Duha, ki nam daje različnost v edinosti. Živimo bogoslužje, ki s Svetim pismom daje dih življenja in oživlja zgodovino odrešenja.
Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč. Iz 9,1
