Evharistija je vir svetosti

Nadaljujmo s premišljevanjem o svetosti in se spomnimo tiste misli svetega Pavla v pismu Tesaloničanom, ki je najstarejše besedilo Nove zaveze: »Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje« (1 Tes 4,3).

Če je posvečenje Božja volja, biti svet ni le možno, temveč gotovo dosegljivo, saj se volje Boga ne more motiti.

Po drugi strani pa se lahko vprašamo: Kaj je svetost? Svetost ni cilj, ampak dar, zrel sad tistega svojevrstnega daru, daru milosti, ki smo jo prejeli po krstu. Krst ni samo družbeni običaj, je nekaj nadnaravnega in pomeni, da vstopimo – bitja, zelo omejena – v Božje življenje. Po krstu človek ni več človek, saj postane pobožanstven.

Od dneva našega krsta naprej smo drugi Kristusi. V sebi nosimo, čeprav se tega pogosto ne zavedamo, nekaj Božjega in to prinašamo k vsakdanjim rečem našega življenja.

Svetost ne pomeni opravljati veličastnih dejanj niti vzvišeno se oddaljiti od opravkov našega vsakdana ali živeti v oblakih v omamnem odnosu z oddaljenim bogom, ki živi na Olimpu.

Za nas je svetost nekaj vsakdanjega, kar je v zvezi z našim običajnim življenjem, ki zahteva popolnost ljubezni.

Ali vemo, kaj je popolna ljubezen? To je ljubezen brez kančka egoizma do Boga in bližnjega brez kakršnih koli zadržkov.

Tako lahko opišemo sad milosti, ki jo prejmemo po krstu: Svet je tisti, ki se je izpopolnil v ljubezni, ker se je pustil voditi Svetemu Duhu, ne da bi ga pri tem oviral.

Svetost nima nič opraviti z uspehom, izjemnim služenjem župniji ali papežu; ni odvisna od tistih, ki jo zasledujejo, temveč od tega, kako se opravljajo vsakdanje reči našega običajnega življenja.

Ni nujno, da se lotimo povsem novih, še nikdar videnih stvari, a opravljati moramo tisto, kar je treba opraviti. Pred Bogom ni nič veliko ali majhno.

Zavedati se je treba resnice, da so vsi svetniki in svetnice postavili dialog z Bogom, molitev, v središče svojega življenja: To je tisto, kar ustvarja svetost. Ne odkljukanje seznama opravkov ne pridobivanje reči, temveč življenje v stalnem odnosu z Bogom – v nenehnem pogovoru z Jezusom, Svetim Duhom in Očetom.

Sveti Frančišek Asiški je čez dan pogosto ponavljal besede, verjetno njegove najbolj znane: »Moj Bog in moje vse.«

Ali obstaja način, s katerim bi se povezal z Gospodom, da bi postal moje vse? Po krstu je najboljše sredstvo za to evharistija, ker po njej Jezusov duh, Jezusovo telo (»To je moje telo, ki se daje za vas«), Jezusovo srce postanejo moji, me z njim napravijo concorporalis, vanj me utelesijo.

Preko obhajila se z Bogom na zemlji povežemo na najvišji možen način. Povežemo se ne le duhovno, temveč telesno s fizično naravo, mesom utelešenega Jezusa. To je vir in višek vsega krščanskega življenja in zajema vse duhovno dobro Cerkve, torej Kristusa samega.

Kako čudovit trenutek je obhajilo, da prosimo Jezusa, naj nam prenovi srce, ki je tolikokrat ozko in nehvaležno, in podeli srce, s katerim bomo Sveto Trojico in vsa bitja ljubili bolj in bolj!

Rafael Arias Villalta