Fran Saleški Finžgar

Župnik in pisatelj Franc Saleški Finžgar ima v trnovskem župnišču kar nekaj obeležij, ki govorijo o njegovem življenju in delu. Pričujejo nam, kako bogato, dinamično in sproščeno je bilo njegovo življenje. Celoten Finžgarjev opus je povzet na podobici, ki jo je ob njegovi zlati maši oblikoval arhitekt Jože Plečnik, Finžgarjev velik prijatelj in nekaj časa tudi sosed. Takole Finžgar povzema svoje življenje: »Veliki Gospod! Tvoji modrosti ni mere in sam nas izpodbujaš, da ti veseli dajemo hvalo, ker si nas k sebi ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi (sv. Avguštin). Po Božji milosti sem to, kar sem (sv. Pavel). Franc Saleški Finžgar, zlatomašnik – 5. avgust 1894 – 6. avgust 1944.

Nekdanji trnovski župnik Franc Saleški Finžgar je luč sveta zagledal 9. februarja 1871 v Doslovčah št. 9. Po domače so rekli pri Dolencu. V duhovnika je bil posvečen v tretjem letu bogoslovja 21. julija 1894. Eno leto je bil kaplan v Bohinjski Bistrici, pol leta na Jesenicah, leto in pol v Kočevju, eno leto v Idriji, pol leta ekspozit pri sv. Joštu in dve leti kurat v ljubljanski prisilni delavnici, pet let župnik v Želimljem, enajst let v Sori, od koder je prišel v Trnovo in ostal osemnajst let župnik do upokojitve.

Ob upokojitvi je leta 1936 zapustil župniji Trnovo čudoviti dar – križ s Križanim, ki krasi in ustvarja duhovno podobo pisarne. Po tem daru je vedno močno navzoč in marsikdo se je že navdušil nad darom in ga fotografiral.

Tretji spomin na nekdanjega urednika publikacij Družbe sv. Mohorja in najboljšega slovenskega ljudskega pisatelja, izvrstnega govornika in duhovnega svetnika, so postavili člani Veroučne šole Trnovo, ki so na ploščo zapisali: »V tej hiši je od leta 1918 do 1936 duše in besedo oblikoval Franc Saleški Finžgar. V letu 1981 postavila Veroučna šola Trnovo.« Poleg tega spomina nanj je v veži župnišča pred pisarno tudi plošča z napisom: »Franc Saleški Finžgar, pisatelj in župnik v Trnovem od 2. aprila 1918 do 15. februarja 1936. Svoje bogato življenjsko popotovanje je kot župnik v Trnovem zaključil  2. junija 1936 na svojem zadnjem domu na Mirju v Dobrilovi ulici številka 30, danes Finžgarjeva ulica 12.

Ob sprejemu pred Krakovsko kapelico ob nastopu župnikovanja 2. aprila 1918 je pomenljivo spregovoril: »Prinesel sem vam toplo srce ljubezni do vseh in železno voljo za delo.« To so bile njegove prve besede župljanom. Po osemnajstih letih pa je dodal: »Ko sem pregledal delo v župniji in se prepričal, da je vse kar lepo urejeno in ne bom nasledniku puščal težav in dolgov, sem se odločil. Vložil sem prošnjo in s 1. januarjem 1936 sem bil postavljen v pokoj, v trojno stanje mira … Popisi raznega dela pričajo, da je bilo zame v pokoju kaj malo miru.«

V veži župnišča so fotografije s podnapisi iz Finžgarjevega življenja in dela. Prikazujejo slavnostno osvetlitev cerkve ob zaključku prenove 20. oktobra 1926. V spominih je Finžgar zapisal: »Delo je bilo končano leta 1932 in na Kresno nedeljo, 26. junija sta bila most in kip Janeza Krstnika na mostu slovesno blagoslovljena (delo kiparja Pirnata)«. Ohranjene so fotografije z izletov Trnovskih pevcev s Finžgarjem k Slapu Savica v Bohinju, na Dolenjsko k Jurčičevi domačiji na Muljavi 16. avgusta 1933. Veliko je tudi predaval (zbrani množici v Škofji Loki, študentom zbranim na Žingarici leta 1938 na znamenitih Bohinjskih tednih leta 1939), bil je zelo aktiven tudi v Literarni. Počitniško kočo Murka pod Stolom so blagoslovili na Anino 1934. Žal so jo komunisti 1. maja 1944 požgali.

Še dva dogodka sta močno navzoča v našem spominu nanj: Podelitev diplome častnega članstva občine Ljubljana na čelu z županom Adlešičem in praznovanje Finžgarjeve zlate maše 6. avgusta 1944. Žal je njegovo hišo ob bombnem napadu 9. marca 1945 zadela bomba in napravila nepopravljivo škodo. Pred očmi imamo pa tudi Finžgarja, ko je zadnjič odšel na sprehod po svojem vrtu 19. maja 1962. Svojo življenjsko pot polno blagoslova je zaključil 2. junija 1962. Sedaj živeči Trnovčani Vam, dragi gospod Finžgar kličemo: »Čestitamo Vam za sto petdeseti rojstni dan in Vam izrekamo veliki HVALA«!