Gospod življenja je umrl – kraljuje živ.
Nad dnem, ki ga praznujemo na velikonočno nedeljo, stoji beseda, kakršna ne more v enako polnem pomenu stati nad prav nobenim drugim dnevom: »To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo in veselimo se ga!« Dan, za katerega je Bog sam prevzel jamstvo in notranjo odgovornost. Že mnogi sijajni dnevi so bili sredi toka zgodovine. Včasih je človek mislil, da je zgradil nekaj dokončnega in da more varno iti naprej – dokler ni opazil, da je tisto bilo le zemeljski udor in premik. Vsa sonca so obledela, spet sta prišla mrak in noč s svojo grozo. Vedno znova je bilo treba začeti od kraja. Stara Tantalova pot – tiste muke seganja po stvareh, ki se ti izmaknejo ravno v trenutku, ko si mislil, da si jih dosegel – tista stara težnja po dokončnih, trdnih in trajnih stvareh! Bili so to dnevi, ki so jih naredili ljudje, mnogokrat iz zares velike iskrenosti, iz zelo velike poštenosti, sposobnosti in hotenja. Toda bili so to le človeški dnevi. Dan, ki je zasijal z jutrom Kristusovega vstajenja pa je dan drugačne vrste. Ta dan je res naredil Gospod – ne človek. Zato ga nikdar noben človek ne bo mogel odpraviti, zato ta dan s svojim sijem nikoli ne bo šel v zaton.
Jezusova Cerkev v zgodovini neprestano doživlja Judovo izdajstvo, Petrovo zatajitev in nerazumevanje najbližjih. Tudi civilna oblast je ne razume in jo odklanja. On pa mirno in potrpežljivo moli: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Jezusova milina je premagala hudobijo sveta. Če mu sledimo, moremo z njim iskreno peti ALELUJA. Naj tej pesmi na svoj način prisluhne ves svet.
Za Veliko noč Vam želim, da bi ta pesem obnovila in osvežila naše dragocene vezi in hvaležnost za vse, kar smo v minulem letu doživljali skupaj. Naj pesem veselja nikdar ne utihne v našem življenju: ALELUJA.
Tone Kompare, župnik