Gospodov vnebohod – pridiga
Verujemo, da se je Jezus s telesom in dušo vzdignil (šel) v nebesa in sedi na Očetovi desnici, kakor molimo v veroizpovedi. Ko rečemo, “je šel v nebesa,” s tem opisujemo način, kako so apostoli videli ta dogodek, to dejstvo s pomočjo njihovih čutov: “Se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom.” (Apd 1,9).
Beseda “nebesa,” pomeni skrivnost: ne moremo trditi, da gre za nek fizični kraj, ampak pomeni resničen način bivanja. Toda, na nek način lahko rečemo, da gre za nekaj fizičnega, saj je Jezusovo vstalo, poveličano telo res telo; lahko so se ga je dotaknili, z apostoli je jedel in pil.
Jezusov vnebohod “v nebesa” ne pomeni, da gre zgolj za nebeški kraj ampak gre za novo obliko bivanja in predstavlja večno življenje, ki je prihodnji svet, svet, ki že obstaja v Jezusu in Mariji. Torej, prihodnji svet že obstaja, stari, v katerem živimo, pa nadaljuje svojo pot v njega.
Naš svet je premagan z Gospodovim vstajenjem in vnebohodom. Lahko rečemo, da je ta naš svet hkrati uničujoč in fascinanten in je le senca tej resničnosti, ki je novi obstoj Jezusa in Marije v nebesih. Novemu svetu, ki ga je začel Jezus Kristus s svojim vstajenjem, ni prostora v našem vesolju. Ta svet pripada drugemu redu resničnosti, bolj resničnemu kot je naša resničnost.
»Ko so po njegovem odhodu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla: Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo«. Apd,1,10-11.
V knigi Jezus prihaja mimo, pise sv. Jozefmarija: »Spet kot apostoli ostanemo po eni strani polni občudovanja in po drugi žalostni, ko vidimo, da nas zapušča. Ganjeni razmišljamo, kako je Jezus pokazal svojo ljubezen s tem, da je šel in hkrati ostal; šel je v nebesa, izroča pa se nam kot hrana v sveti hostiji. Vendar kljub temu pogrešamo njegovo človeško besedo, način, kako je ravnal, gledal, se smehljal, delal dobro«.
Angeli so rekli apostolom, da je prišel čas, da začnejo z neskončno nalogo, ki jih čaka, in da ne smejo izgubiti niti trenutka. Z vnebohodom se zaključi Kristusovo zemeljsko poslanstvo in se začne poslanstvo njegovih apostolov, naše poslanstvo.
Kajti Gospod hoče, da vsakdo na svojem mestu nadaljuje nalogo posvečevanja sveta, da bi ga naredili boljšega ter ga položili h Gospodovim nogam: duše, ustanove, družine, javno življenje … kajti le tako bo svet postal kraj, kjer se ceni in spoštuje človeško dostojanstvo, kjer je mogoče sobivati v miru, v resničnem miru, ki je tako tesno povezan z zedinjenostjo z Bogom.
Slovesnost Gospodovega vnebohoda nas spominja na to, da je prizadevanje za duše ljubezniva zapoved našega Gospoda, ki nas ob odhodu v slavo kot svoje priče pošilja po vsem svetu. Velika je naša odgovornost; kajti biti Kristusova priča pomeni v prvi vrsti to, da se trudimo živeti po njegovem nauku, da si prizadevamo, da naše ravnanje spominja na Jezusa in obudi njegovo čudovito podobo.
Tisti, ki živijo ob nas ali so z nami povezani, morajo videti, da smo zvesti, iskreni, veseli, delovni; moramo se obnašati kot osebe, ki pošteno izpolnjujejo svoje dolžnosti, in ki znajo ob vsakdanjih pripetljajih ravnati kot božji otroci. Celo običajne norme sobivanja med ljudmi, ki so za mnoge le nekaj zunanjega, morajo biti sad ljubezni do bližnjega, izraz notranje drže zanimanja za druge: pozdrav, prijaznost, duh služenja …
Praznik Gospodovega vnebohoda pa nam kaže še drugo resničnost; Kristus, ki nas spodbuja k tej nalogi na zemlji, nas pričakuje v nebesih. Z drugimi besedami: življenje na tem svetu, ki ga ljubimo, ni dokončno, saj nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje nespremenljivo mesto. Kristus nas pričakuje. Naša domovina pa je v nebesih, hkrati na zemlji, sredi težav, krivic, nerazumevanja, vendar tudi sredi veselja in radosti, ki nam jo daje zavest, da smo ljubljeni Božji otroci.
Rafael Arias Villalta