Ifigenija Simonović - literarni večer

MORDA

Morata biti, zadnja morda,
vsaj po dva ob vsaki reki,
vsaj po dva ob vsakem morju,
vsaj po dva v vsaki puščavi,
na vsaki gori, ob vsaki mlaki,
na vsakem travniku
vsaj po dva in dva in dva,
vsaj midva.

Vsaj dva, ki si podajata,
česar ne grabita,
česar se ne oklepata,
temveč si podajata tisto,
kar lebdi med njima
na poti k prvemu ali drugemu
ali od drugega k prvemu,
od mene k tebi in nazaj.

Da le ni konca čutenja tistega,
kar obstaja, kar je obstojno,
a ne zagotovljeno, morda večno,
kakor vse, kar vsebuje ljubezen,
čeprav samo v obliki besede,
niti ne zapisano, morda samo sanjano,
morda samo zahrepeneno
med nama.

Ifi bere pesmi

Pogovor je vodil: Dušan Brešar
Prispevek in video: Uroš Pust
Plakat in zgibanka: Lucijan Bratuš
Tehnika: pametni telefon, PC

REKLA JE, NAJ SE SPROSTIM

Mrmrala je, kdaj pa kdaj se ni umaknila valu,
lase je držala skupaj, kepo na vrhu glave,
obrnila se je proti soncu, kakor da bi pila z obrazom.
Veter je zdrobil besede v zvoke brez pomena.
Veljal je vonj, veljale so barve. Veljalo je občutje.
Postalo mi je mar samo za naju.

Spomnil sem se, kako je s pestmi tolkla po tleh, takrat,
kako je bila zrušena. In še kdaj. Ko ji je glava visela s postelje.
Brcnil sem val, zasadil sem peto v mivko. Nisem spraševal.
Naj se njena bolečina razvodeni, naj obvisi v zraku.
Počakal sem. Ustavila se je, spustila je lase.
Objel sem jo, tesno, da je skoraj zacvilila.

Potem sva mrmrala. Podrl naju je val.
Pogoltnila sva slano vodo. Kašljala sva in se smejala.

ŽOGA NITI NI BILA MOJA

Pride trenutek, ko tvegam vstopiti v spomine,
ki me grebejo kot bršljan staro deblo bezga.

V drvarnico sem metala žogo,ure in ure,
tudi pozimi, ko je bila žoga ledena.

Samo da nisem bila notri, kjer je bilo neprestano
vse stisnjeno v kot kot stara odeja z ugrizi podgan.

Gnezdile so v predalu za žlice. Zato rada jem z rokami
in srkam juho iz angleške skodelice.

NI VEDELA, DA SEM JO VIDELA

Nagnetli so se okrog debla.
Metala sem jim storže.
In smejala sem se.

Smreka se mi je zazibala.
Zazibali so se mi zvoniki,
gore so mi legale in vstajale.

Reka se je obračala proti toku
in njo, ko je zakoračila vanjo,
sunila na breg.

Oni so stekli proti bregu.
Reka je bila že pohlevna.
Ženska je že hlipala in zanikovala.

Nihče ni izvedel, da sem leta kasneje hodila
v kamro po prstih in ji stregla v rokavicah,
ko je želela še nekaj reči, a ni imela moči.

POTOLAŽENA

namesto ovčic na nebu
šteje – ne pove, kaj
če začne šteti od začetka,
bo naštela dvakrat toliko – ne pove, česa

če se loti vsega še enkrat,
bo izkusila vse na novo,
tudi če vnaprej ve, kako bo

ne pove, kako – je preživela
ne ve, kako – bo preživela
kar ve, da pride – ne pove

V KAVARNI

Lep človek.
Pogosto sva skupaj,
po več ur ob eni kavi.
Ne želim ga molsti.
Vsakič vztraja, da plača.
Pravi moški, opažam.

Včasih naročim samo vodo.
Ne bi tortice? Res ne bi?
Imajo sladoled. Ne maraš?
Pokažem na trebuh.
In se mi zazdi,
da se mu zdim čudna.

Pustim mu plačati,
da ne ranim njegove možatosti.
Ima me za žensko, pomislim.
Prikrijem ugodje.
Upam, da ne, si rečem.
Ne želim ga prizadeti.

Družbo mu delam,
lajšam mu osamljenost,
posojam mu uho.
Ni mi odveč.
Kaj pa me stane!
Na istem sva, si rečem.

Njemu pa se zožijo oči,
brada mu zatrepeta.
Počasi prižge cigaret,
gre z roko v lase.
Oprosti, mi reče,
ne zdiš se mi privlačna.

Ko pogoltnem užaljenost,
me preplavi sočutje.
Pobožam ga bo manšeti.
Vem, kako strašno boli,
kadar sprevidim, da ne zmorem
ljubiti.

GRE NEKAKO, SE ZDI

Pogrešam tiste tišine in tisti mir,
ko je bilo vse pred nama
in se nama ni mudilo živeti.

Kako svetle so bile noči!

Dobro je, da ne zaznam
vsakega padca sproti
in naprezanja, da bi se pobrala.

Če bi štela padce, bi zaspala od enoličja.
Če bi merila naprezanje, bi me popadel napuh.

DEŽEVEN VETER

Obstala sem pred posteljo. Bala sem se sanjati,
kakor sem sanjala sinoči. In predsinočnjim.
In tisto noč, ko sem ga v sanjah vprašala,
kaj bi storil, če bi se vrnil.
Ker se je vrnil, čeprav le v sanjah.

Ubil bi te, je rekel.
Njegov glas je bil brezbarven.
Brez namiga. A sanjsko lep.
Sanjsko resničen. Zagotovo njegov.
Zbudila sem se zadihana, sopla sem
kakor po ljubljenju, a bilo me je strah.
Nisem mogla uganiti, kako se je počutil.
Je mislil na smrt kot tako ali na postopno ubijanje
kot izliv razdražene užaljenosti nad lastno mrtvostjo.
Me je ljubkoval nežno ali hlastno?
Nisem mogla uganiti, česa me je bilo strah.

Mar verjamem, da je smiselno verjeti,
da je možno biti, kjer smisla ni?
Biti in ne biti hkrati? In tam pogrešati biti živ?
Bi bila mrtva mar z njim tam,
kjer naju obeh ne bi bilo?
Bi me ubil in me potem iskal spet v postelji, tu?
Bi, tako kot jaz zaman tipam, tipal z nogami,
da bi me zatipal, tu, ne živ,
in vdihoval spomin na vonj moje blazine,
kakor jaz iščem vonj po njem v njegovi, tukaj, živa še?

V najinih časih sem zaznala njegovo počutje
po ključu v vratih. Po prvem dotiku praga.
Po tem, na katero kljuko je obesil plašč.
In poljub, najina drobna razvada, je bil zgovoren
kot rdečica v jezi, kot bledica v razočaranju,
kot hlad v prikritju, kot grenkoba v obtožbi.
S poljubom sva zapovedala molk
ali razbila gmoto krča.
Tako sva živela. Tako nama je šlo.
Iz leta v leto.

Mrtvi ne ubijajo. To si moram vbiti v glavo.
Potem bom brez skrbi spala in sanjala.

Finžgarjeva galerija se zahvaljuje pesnici Ifigeniji Simonović za dovoljenje za objavo sedmih pesmi iz nastajajoče zbirke.

Prevodi knjig, keramika, pohištvo, poslikave …

Ifigenija Simonović (rojena 1953 v Ljubljani) je leta 1978 diplomirala iz slavistike in primerjalne književnosti, v Londonu pa leta 1985 iz lončarstva. Leta 1978 je odšla v London, leta 2003 se je vrnila v Ljubljano. Poslikava pohištvo, dela kolaže, slika. Piše pesmi in žurnalistične eseje, besedila za otroke, pa tudi prevaja, lončari in barva pohištvo. Od 1980 je članica Društva slovenskih pisateljev, 2009 je prejela Rožančevo nagrado za knjigo esejev Konci in kraji, Vrsto let je pisala kolumne za Delo, Novo revijo in elektronsko revijo Ventilator besed.

Marca 2017 je postala predsednica Slovenskega centra PEN, to delo je opravljala do novembra 2020. . Njeno najpomembnejše delo je prepis, ureditev in natis 7 knjig pesmi, ki jih je Vitomil Zupan napisal v zaporu (Pesmi iz zapora, cca 2000 pesmi, 60 tisoč verzov) in knjigo pesmi, ki jih je pisal po izpustitvi iz zapora (Pesmi iz zapora 400 strani).

Zbirke:

Postopna razbremenitev (1972), Te pesmi (1976), Drevesa so se takrat premikala in sem pomešala njihova imena (1977), Krogi in vprašanja (1981), Kaj je v kamnu (1986), Dračje in korenine (1995) in Hodiš hodiva (2006). Kasneje (2013);

Prevedene zbirke: Ponekad mislim, Anatomska odbrana, Hodaš hodamo, Stricking roots

Za otroke: Princesa Kvakica, Punčka z grdimi lasmi, Kaj je kdo rekel in česa kdo ni., Jezerce na robu oči;

Eseji o gledališču: Navzven navznoter, Konci in kraji, V primežu srca;

Prevodi: Čarovnica in mavrična mačka (angleške pravljice), Mojstrstvo gibanja Rudolfa Labana, Biti igralec Simona Callowa, Grejem njene bisere Carol Ann Duffy;

Urednica poezije Vitomila Zupana: Pesmi iz zapora, Pesmi s “prostosti”

Zadnje čase piše za revijo Zvon in Ciciban.