Izlet
/ Arif Sulejmanović /
Jutro v Domu Janeza Krstnika je bilo tisto sredo, 20.septembra, še posebej živahno. Za oskrbovance, ki so eni bolj drugi manj samostojni in gibljivi, z veliko skrbnostjo in ljubeznijo skrbi požrtvovalno osebje, ki z različnimi dogodki poskrbi za popestritev njihovega bivanja, da je Dom čimbolj dom.
Tokrat je terapevtka g. Anja, s sodelavci in zunanjimi prostovoljci pripravila izlet stanovalcev, da bi vsaj za nekaj ur doživeli utrip življenja, ki se odvija zunaj njihovega okolja, v jedru mesta in na osrednji ljubljanski tržnici. V dveh skupinah se je izleta udeležilo skupaj 21 stanovalcev na vozičkih, ena gospa pa je uspela prehoditi pot s pomočjo rolatorja. Vozičke je peljalo enako število spremljevalcev.
Izlet je obogatil tudi g. župnik, ki je »ujel« odhajajočo skupino in jo blagoslovil kar z okna župnijske pisarne.
Pot je bila lepa in pestra. Srečevanje z znanci in opazovanje zanimivosti, posebej prisrčno pa je bilo srečanje z otroki iz vrtcev, ki so bili na jutranjem sprehodu. Marsikomu na vozičku so zažarele oči ob pozdravih z otroki, ki so prijazno čebljali »dober dan, dober dan«. Dotik njihovih dlani je bil neke vrste medgeneracijski dialog, kot izraz življenja, ki ima vrednost prav v vsakem življenskem obdobju.
V mestu je bilo živahno. Ko smo se med turisti prebili do bogato založene tržnice, je v sproščenem vzdušju, kdo kaj kupil, pa tudi v odprti kavarni ob kavici poklepetal s spremljevalcem ali pa opazoval ljudi okoli sebe. Sledilo je skupno sladkanje s sladoledom in slikanje, na poti nazaj pa je bilo slišati tudi kakšno pesem.
V Dom smo se vrnili radostni. Vtisi oskrbovancev in spremljevalcev govorijo o tem, da ni bilo tistega, ki daje in tistega, ki prejema, ampak obogatitev in zadovoljstvo obojih. Vsak od vtisov je prelep, žal pa vseh zaradi omejenega prostora ni možno napisati, a tudi ti zgovorno povedo kako dragoceno je doživetje medsebojnega darovanja.
Vtisi:
Bil je dan najlepših sanj!
Iz Doma trnovskega, so nam danes prosto dali, da na tržnico gremo.
Kakor goske v špalirju smo počasi potovali na vozičkih, ker nas noge ne néso. Ko svoboda te obdaja, smeh na ustih se poraja, tole je kot dar bilo, da še nekaj vidimo … (g.Anica)
Ko se v mestu v kavarni vsedemo za mizico skupaj z našimi varovanci, spijemo kavico, poklepetamo, popustijo nam vse zavore. Takrat nismo več delavci in stanovalci ampak postanemo najboljši prijatelj. In to nam je nepopisno lepo. Mogoče lepše kot našim varovancem. Kako malo je treba, da je človek zadovoljen. (g.Romana B.)
Izlet na tržnico je bil preplet življenja, pričevanja, lepih trenutkov, obujanja spominov, veselja na obrazih, sladolednega daru gospe Mateje, srčnosti, pomoči ter odprtosti trnovskih župljanov, povezovanja z župnijo.
Z eno besedo: MISIJON. Hvala! (Anja L.)
