Izolacija – nedeljska pridiga
6. nedelja med letom
Beseda izolacija prihaja iz italijanščine – isolare (osamiti), iz isola (otok). Pomeni osamljenje, osamljenost ali osamitev – preprečitev stika (bolnikov z nalezljivo boleznijo) ali po transplantaciji ali osamitev prevodnika toplote ali električne energije ali obrambni mehanizem, s katerim ostanejo neljube miselne vsebine sicer še v zavesti, odvzet pa jim je ustrezni čustveni poudarek.
Mojzesova knjiga danes govori o obredni izolaciji. Ta človeku omogoča, da stopi v stik z božanstvom. Božja svetost jo zahteva. Kdor je čist, se lahko udeleži obreda življenja v skupnosti ljudstva. Preroki so vedno znova ljudstvu dopovedovali, da zunanja čistost nima vrednosti brez poslušnosti Božjim zapovedim, ki zahtevajo usmiljenje, pravičnost in zvestobo. Nečistost nastane zaradi stika s poganstvom. Dežela poganov je nečista, zato mora biti vojni plen uničen. Tudi nekatere živali so veljale za nečiste, ker so imele vlogo v poganskih obredih. Gobavost je veljala za nečisto bolezen in posebno kazen grešnikov.
Z izolacijo se ukvarja tudi apostol Pavel. Sprašuje se, če kristjan sme jesti meso, ki je bilo darovano malikom in ali se sme obedovati v poganski hiši, kamor si povabljen? Pavel odgovarja pritrdilno, razen če bi bilo dejanje proti ljubezni do bližnjega oziroma če bi povzročalo pohujšanje. Za kristjana imajo vsa dejanja določeno razmerje do Boga, kajti z vsakim dejanjem mora kristjan slaviti njega. Pri opominjanju je najpomembnejša zahteva, zahteva po ljubezni do bližnjega. Te pa kristjan ne more izpolniti iz lastne moči: »Ne živim več jaz ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).
Gobavci so večkrat prekršili predpise o izolaciji. Gobavec iz evangelija je prišel k Jezusu s protipostavnim dejanjem in prošnjo. Jezus na to odgovori s prav takšno kretnjo in besedo, ki je odmev gobavčeve prošnje. Jezus je stegnil roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Ozdravljenje od gobavosti so enačili z obuditvijo od mrtvih. To more samo Bog. Zato Jezus učencem naroča, kaj naj odgovorijo Janezu: »…gobavi se očiščujejo….« Evangelist hoče bralcem posredovati, kako globoke vtise je puščalo Jezusovo delovanje in kaj je človek doživel, ko je prišel z njim v stik. Še več: ozdravljenec prekrši še eno Jezusovo strogo naročilo. Vest o ozdravitvi se je hitro razširila po vsej okolici.
Ozdravljenec postane oznanjevalec in nihče ga zaradi tega ne kara. To Jezusovo ozdravljenje lahko prav ocenimo šele v velikonočni luči: Kristus vrača zdravje in življenje človeku, ki je bil obsojen na smrt. Jezus je bil luč, ki ne more ostati zakrita, toda ljudje ne razumejo njene svetlobe. Sprejemanje bolnih in slabotnih je čisto ravnanje služenja, ki mora iti vse do spravno nadomestniškega trpljenja.
Kaj smemo reči o današnjem razumevanju tega vprašanja? Rabini so trdili, da so vzrok težke bolezni prestopki in so prepovedovali vsako približevanje bolniku. Kdor pa se je bolnikom približal, je bil s kamenjem posut. Jezus je dovolil, da se mu je približal. Dotaknil se ga je z roko in z dotikom pokazal, da se ne boji okužbe. Še več: zavestno sprejme nase bolezen ljudi, njihov greh. Upošteva pa zahtevo postave: pošlje ozdravljenca k duhovniku, ki ugotovi ozdravljenje. Gobavi je naredil to, kar bi moral storiti težki grešnik v Cerkvi. Dokler traja njegova grešnost, je v nevarnosti, da okuži druge. Svoje dejanske izločenosti iz občestva ne bi smel hinavsko prikrivati. Kot nečisti bi moral kar najhitreje priti k Jezusovim nogam in reči: »Če hočeš, me moreš očistiti!«
In končno: bolj kot izolacija pred okuženim bi nas morala vznemirjati izolacija pred grehom.