Jezus vrata svetosti

V novembrskem oznanilu smo omenili, da je spoznati smisel življenja eden največjih darov, ki jih prejmemo od Jezusa Kristusa. Omenili smo tudi, da je smisel življenja svetost in da po Jezusu prejemamo pomoč, da jo dosežemo. Ta pomoč se imenuje: milost.

Milost je beseda, ki jo uporabljamo za opis trenutka, ko je naša duša deležna sodelovanja z Bogom. Vemo tudi, da je svetost ključna lastnost Boga, ki jo posreduje tudi drugim bitjem, zaradi česar so del njegovega stvarstva. Milost je sodelovanje v Božji svetosti, ki nam jo nakloni, ko vredno prejmemo zakramente.

Da je oseba v stanju milosti, pomeni, da Bog v njej prebiva, da je posvečena. Če Bog biva v osebi, jo preoblikuje. Milost nas prenavlja in preoblikuje. To se izvrši po Svetem Duhu, ko se milost vtisne v našo dušo. Tako se po dejanju Svetega Duha v nas naseli Bog.

Še več, po zakramentih, še posebej po svetem krstu in evharistiji, se spremenimo v Božje otroke, prejmemo dostojanstvo Božjega otroštva, kar je nedvomno drzna trditev.

Po drugi strani si upamo reči, v soglasju s Cerkvijo, da vsi ljudje prejemajo luč in milost, ki izhaja iz Jezusa. Njegovi milostni darovi pomagajo vsemu človeštvu vseh časov in vseh ver.

Milost se ne sme razumeti kot nekaj neobičajnega in namenjenega le kristjanom. S katoliško cerkvijo verujemo, da delovanje Svetega Duha seže do vseh ljudi, ne glede na raso in prepričanje.

V okoliščinah vsakdanjega življenja, bolezni, poslovnega neuspeha, finančnih težavah, izgubi bližnjega, nas ob branju evangelija Sveti Duh vabi, da odkrijemo luč in milost, ki nam je na dosegu.

Kot sad Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja je postalo življenje vseh ljudi in vseh časov, življenje vsakega izmed nas, odprto za delovanje Duha. Sveti Duh nas želi popeljati k svetosti ali po milosti, ki jo prejmemo vsi po Jezusovem trpljenju, smrti in vstajenju ali po zakramentih, ki jih prejemamo kot kristjani.

Jezus je človeško življenje odprl Božji milosti. Odprl je naše življenje sodelovanju z življenjem Boga, svetosti.

Res je tudi, da smo kot osebe svobodni in da Bog našo svobodo spoštuje, zato je možno, da se za luč in milost, ki nam jo daje Sveti Duh, ne zmenimo. V vsakem primeru, naj jo človek sprejme ali ignorira, obstaja pot, po kateri se Božja svetost udejanja v človeku.

Treba je po eni strani ločevati: med Kristusovo lučjo in milostjo, ki se razdaja vsem in ki služi, da se nekdo približa k Jezusu, ne glede na vero in na to, če jo ima. Čeprav se ne osvobodijo greha, se pripravljajo na zedinjenje z Jezusom. In po drugi strani med posvečujočo milostjo, ki se prejme pri krstu in drugih zakramentih, ki nas posvečuje, pobožanstvi in naredi sodelujoče v Božji svetosti.

Luč in milost, ki se podeljuje vsem, ne odrešuje od greha. Rešitev od greha, ki je pogoj za prejem posvečujoče milosti, prihaja, ko Jezusovo trpljenje in smrt svobodno sprejmemo po zakramentih. Več o tem v naslednjih oznanilih.

Rafael Arias Villalta