Kako gledam na smrt
/ Janko Kosmač /
Smrt. Konec znanega in začetek neznanega. Sklenitev zemeljskega in odprtje onostranskega. Razlog za žalost na tej in veselje na drugi strani. Rešitev spon stvarnega in popolna svoboda duhovnega. Poraz materialnega in zmaga duhovnega. Končnost strahu pred koncem in neskončnost veselja nad neskončnostjo.
Ko pomislim na smrt, se mi vedno, znova in znova postavlja kopica vprašanj: Kako bo na drugi strani? Kaj me čaka? Bom vreden lepega in dobrega ali bom moral opravljati pokoro za vse slabe misli, besede in dejanja? Bom nagrajen ali kaznovan? Delam dovolj na tem, da bom vreden priti v večno zavetje? Se bom s sodnikom kaj pogajal ali bo delo opravil sam, brez vprašanj, ugovorov in možnosti za dodatna pojasnila, ki bi me prikazala v vsaj malo boljši luči? Kako bo v nebesih s stvarmi, ki jih tu na zemlji počnem najraje? Bom tudi kaj surfal in smučal ali pa bo to vprašanje smešno brezpredmetno, ker bom osvobojen vseh želja? Se bodo vse moje globoke želje končno uresničile?
Ni mi nerodno priznati, da na glavnino vprašanj ne samo da nimam odgovora, niti ideje, v katero smer bi se zadeve mogle odvijati, nimam.
Moje prvo soočenje s smrtjo je bilo konec osnovne šole, ko je umrl stari oče, s katerim sva si bila blizu. Vsi, vključno z njim, smo vedeli, da se zaradi napredovanja bolezni bliža zadnja ura. Njegova smrt je, deloma zaradi globoke vere stare mame, deloma zaradi drže mojih staršev, v meni vzbudila globoko prepričanje, da je smrt samo dokončanje zemeljske poti, da z njo ni vsega nepreklicno konec. Smrt smo sprejeli kot nekaj samoumevnega. Pa ne samo mi, ožja družina, tudi sosedje in znanci, bi rekel cela vas, je z neko vdanostjo sprejela dejstvo, da je stari oče umrl. O smrti zdaj tega ali onega sorodnika, znanca ali soseda se je govorilo odprto, odrasli pred otroki niso skrivali ničesar. Smrt ni bila tabu, kot je čutiti, da postaja danes, predvsem v mestnih okoljih. Videti je, kot da je smrt od mojega otroštva izgubila status normalnega, neizbežnega, elementarnega in je postala nekaj skoraj sramotnega, nekaj o čemer se ne govori, nekaj s čimer se tiho, brez radovednih pogledov opravi v ožjem družinskem krogu. Čeprav je smrt neobhodni komplement vsakega rojstva, jo družba vztrajno poriva na rob, verjetno zato, ker je vere v posmrtno življenje vedno manj.
Smrt dojemam kot vmesno in ne kot končno postajo. Misel na to, da bi bilo s smrtjo vsega konec, mi je tuja in nepredstavljiva. In to je ena najlepših stvari krščanstva – vera, da je naše življenje na zemlji samo uvertura v večnost.