Kako naprej?


Duhovita je bila odločitev Župnijskega pastoralnega sveta v neki angleški župniji, ki je izgubila verski naboj in občutek za občestvenega duha. Versko življenje je opešalo, ljudje so bili anemični in vsi poskusi najbolj odgovornih za župnijo, članov župnijskega pastoralnega sveta, niso rodili željenih uspehov. Odločili so se za pogreb. V krajevnih občilih so objavili osmrtnico in župniji pri zadnjih oznanilih sporočili, da bo pogreb pokojnice (župnije) naslednjo nedeljo ob 10. uri. Prebivalci župnije so bili vabljeni, da se lahko pred pogrebom poslovijo od pokojnice. Krsta je bila napravljena tako, da je lahko vsakdo pri glavi pogledal v krsto in še zadnjič dal pozdrav v krsti ležeči. Ljudje so se v velikem številu zvrstili okrog krste, ki je imela v zgornjem delu odprtino in v njej ogledalo. Vsakdo, ki je pogledal v krsto, je zagledal svoj obraz. Pogreba ni bilo, pogumen dogodek je prebudil marsikoga in življenje v župniji je počasi zacvetelo. Razumeli so, da so oni župnija in da je župnija taka, kakršni so njeni udje.

Tudi v družini se dogaja, da člani vse pričakujejo le od mame. Mama naj vsak dan dobro skuha. Mama naj poskrbi, da bo umazano perilo vedno oprano, zlikano in zloženo v omare. Mama naj vsak teden pospravi celo stanovanje ali hišo, mama naj poskrbi, da bo hladilnik vedno poln. Njena skrb je tudi, da otroke opozarja na učenje in domače naloge. Mama se lahko izgara. Večini družinskih članov se to zdi samoumevno in njihovo življenje teče v smer nezrelosti, nesamostojnosti in nesposobnosti za kvalitetno življenje v prihodnosti. Še pri dvajsetletnikih in tja do tridesetih in še čez se dogaja, da za osnovne potrebe ne skrbijo sam. Četudi dobivajo plačo, nič ne prispevajo v skupni družinski proračun. Tako ravnanje in tak odnos nujno vodi mladega človeka k pogrebu, ko bo sam oblikoval svojo skupnost. Generacija v generacijo izgublja občutek za samostojnost, ker nima kondicije, težje prenaša napore in izzive življenja. Ti so lahko velik dar, če mlad človek v pravem času da od sebe tisto, kar zmore in kar je potrebno in prav.

Podobna zakonitost velja za župnijo. Ko zaključujemo pastoralno leto, se že sprašujemo, kako bomo oblikovali življenje v krščanski skupnosti v prihodnjem letu. Posvečeno bo liku svetega Jožefa, ki je vzornik moškim. O njem podrobnih podatkov nimamo, lahko si pa predstavljamo, da je vzorno opravil svoje naloge v družini in da je spoštovanje in ljubezen do Marije navdihovala vsak njegov dan, da je bila družina harmonična in da Marija ni bila preobremenjena.

Tudi naloge župnije morajo nositi in opravljati vsi člani skupnosti verujočih. Nezrelo je, če kdo čaka in prejema le usluge, kadar jih potrebuje, na misel mu pa ne pride, da je dolžan storiti tisto, kar zmore in zna v skupno korist. Zrelost človeka je v tem, da sam da pobudo za tisto, kar je lahko vsem v skupnosti v dobro, ali pa da rad pristopi, če je povabljen od koga od članov v župniji.

Postavlja se vprašanje odzivanja župljanov na vabila in na župnijske dogodke. Ali si želimo razgibanega in živahnega življenja ali pa nam ustreza pridobljeni kalup, v katerem se osebno najbrž počutimo dobro? Kako smo misijonsko naravnani? Je naše odločanje kolektivno ali osebno? Vsak naj sebe presodi, ali je svoboden v odločanju, ali je pod kakšnim vplivom, ki ne prinaša dobrih sadov? Predsodki in izgovori hromijo duhovno življenje posameznika in tudi drugih. Naprimer: če se ne udeležim nekega dogodka, škodujem sebi, ker me morda ravno tam želi obiskati Bog in mi sporočiti nekaj zelo koristnega. Škodujem pa tudi sočloveku, ki čuti, da je ob njem prazen prostor, ki bi mu bil v veliko podporo, če bi bil zapolnjen.

Skratka: odgovor na vprašanje v naslovu tega prispevka dobimo, če se pogledamo v ogledalo. 

Tone Kompare, župnik

Več prispevkov >>

                

Related Articles

Responses

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja