Kakšna je ta vera?
/ Tone Kompare /
Bil je meglen januarski dan. Sredi dopoldneva je zazvonil telefon. Klic je bil na stacionarnem aparatu, ki po nekaj sekundah začne hreščati in se s klicateljem ni mogoče sporazumeti. Z gospo, ki je klicala, sva se s težavo sporazumela, naj pokliče na mobilni aparat. Na ta način sva se hitro sporazumela. Povedala mi je, da bi rada prišla stanovat v Dom Janeza Krstnika. Štiriindevetdeset letna gospa je prosila za formular (za vlogo). Zdelo se je, kakor da je prepričana, da jo postelja že čaka. Tudi za ceno se je zanimala. Toda o ceni ni mogoče reči nič določnega, dokler ne dobimo v roke zdravniškega izvida, ki pokaže zdravstveno stanje kandidata. Dal sem ji še druga pojasnila. Zaupala mi je svoj naslov. Rekel sem, da ji bom po pošti poslal, kar je želela. Ko sem formular že dal v pisemsko ovojnico, mi je prišlo na misel, da bi jo obiskal in ji željeno izročil osebno. To sem tudi storil. Kljub mrazu sem uporabil kolo. Stanovanja ni bilo težko najti. Pozvonil sem in v prvem nadstropju se je odprlo okno. Najin pogovor se je začel. Ona zgoraj, jaz spodaj. Rekla je, da so ji povedali, da nisem več župnik v Trnovem. Zanimalo me je, kdo ji je to povedal, pa je rekla, da je ta človek že umrl. Ko sva kramljala o drugih stvareh, je omenila, da me je spoznala po glasu. Rekla je še, da mi je hvaležna, ker sem vnuke krstil in pripravljal na sveto obhajilo. Ko sem ji ponudil možnost, da bi ji za prve petke v mesecu prinesel obhajilo na dom, je rekla, da ima vero, a obhajila ne potrebuje.
To me je presunilo. A taka je ta vera. Kontradikcija v samem sebi: najprej hvaležnost, da je vnuk prejel obhajilo, »jaz pri štiriindevetdesetih pa ga ne potrebujem«. Otrok potrebuje hrano, odrasel človek pač ne. Nerazumljivo! Kaj je delala štiriindevetdeset let, da še zdaj ne razume za kaj gre. Morda je tisočkrat slišala: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Kdor je od tega kruha, bo živel vekomaj«, pa tega nikdar razumela. Zdaj, ko z eno nogo že stoji v grobu, na pragu večnosti, Njega ne potrebuje, ki edini zagotavlja in daje življenje. Kako je mogoča taka slepota? Kako to, da ljudje nič ne razmišljajo, ampak se ukvarjajo zgolj z vsakdanjimi praznimi in nepotrebnimi novicami. Zakaj bi sprejemal hrano od Boga, ko mi jo drugi v večji meri ponujajo in je že prežvečena. Podaril sem ji svojo knjigo, če ji bo kaj pomagalo v zadnjih dneh življenja. Poslovil sem se in razmišljal na poti domov, kako smo se Slovenci izgubili, kako smo izpraznili svoje življenje. Kako živimo le za ta svet?
Toda to še ni vse!
Ko se je Jezus mudil v enem izmed najstarejših mest na svetu – v Jerihi, se je želel srečati z bogatim Zahejem. Ker je bil ta mož »premajhne vere«, bil je namreč nizke postave, ga je Jezus sam nagovoril in želel obiskati v njegovi hiši, želel je vstopiti v njegovo življenje. K sreči se je Zahej z njegovo željo strinjal. Bil je presrečen in je spremenil svoje življenje. Kakšno škodo bi utrpel, če bi Jezusa odklonil.
Zgodilo se je na god sv. Neže, ki je umrla mučeniške smrti še ne polnoletna, je Jezus ponudil obisk pri neki župljanki. Vse je bilo že dogovorjeno, nakar je prispel telefonski klic, da Jezus, ki hodi okrog ljudi od vasi do vasi, lahko koga okuži. Bolje bi bilo, so rekli, da bi prišel kdaj drugič. Toda z milostjo ne gre barantati. Ko je ponujena, jo kaže z veseljem sprejeti. Kako se je Jezus počutil ob odklonitvi, si lahko mislimo. Nekaj podobnega je doživel v svojem domačem kraju Nazaretu. V cerkvi lahko molimo: »Jezus, ljubim te nad vse« ali pojemo: »Jezus, bolj ko vse drugo ljubim te«, toda v praksi, ko gre za konkretne primere pokazati komu zaupam, se stvari pokažejo drugače.