Kar stvarstvo odseva, Jezus razodeva
/ Karel Gržan /
Zazrti v lepoto stvarstva, ki vzbuja v nas občutje spokojnosti, prijetnosti – harmonije, lahko razberemo podpis Lepote same. Pozorni na drevo, praprot … – na toliko vsega, kar nas obdaja, lahko opazimo strukturo fraktala – vsak del je pomanjšana kopija celote in se ponavlja v neskončnost. V sončničnem cvetu, storžu … lahko ugotovimo, da je število spiral semen eno od števil Fibonaccijevega zaporedja. Če pomislimo na razmerje popolnosti – na zlati rez, ki ga najdemo marsikje v naravi – tudi v razmerjih našega telesa.
Narava sicer odseva Stvarnika, vendar je v nas potreba, da se nam le ta približa na človeku dojemljiv način – da se Nadnaravno utelesi v naravno kot Pot, Resnica in Življenje in nam odpre resnično pot v neminljivo življenje.
Ker smo v mesecu novembru, še posebej posvečenem rajnim, bom skozi osebno zgodbo usmeril misel v horizont neminljivosti, ki nam je odprt po Kristusu, s Kristusu in v Kristusu.
Kot majhen deček, sem se najbolj bal, da mi bo smrt odvzela tiste, ki jih imam zelo rad: očeta, mamico, predvsem pa babico, ki je bila ostarela in bolehna. Ta je bila edina verna v naši družini. Pri nas doma pogovorov o minljivosti nismo odpirali. Starši so mislili, da mi delajo s tem uslugo. Jaz pa sem zato ostajal sam z nerešenim vprašanjem: Ali je življenje po življenju? Ko imaš nekoga rad, je v tem najžlahtnejšem čutenju zahteva, da ima ljubezen krila večnosti. Če starši svojo ljubezen ne vpnejo v Ljubezen samo, je otrok zajet v tragično občutje življenja.
Ob večerih, potem ko sta me ati in mamica poljubila za lahko noč in ugasnila luč, je zajela tema moje misli in dušo. V bojazni pred (do)končno izgubo ljubljenih, sem jokal v globoki bridkosti. Nekoč je za starši vstopila k moji postelji babica in me našla vsega objokanega. Sedla je k meni, me zazrta vame pobožala po obrazu in ljubeče povprašala: »Zakaj ti je hudo?«
Še močneje sem zajokal. Prižela me je k sebi. Tam na njenem srcu sem izrekel: »Tako me je strah, da boš umrla. In potem te ne bom nikoli več videl.«
Babica je zaznala stisko, ki je bila tam globoko v moji duši. »Nikoli te ne bom zapustila,« je rekla. »Ob tebi bom ostala kot angel bližine.«
Dan kasneje me je peljala na vrt. »Poglej je rekla« in mi pokazala gosenico, ki se je zapredala v bubo. »Vidiš, ta gosenica je dozorela, da se spremeni. Buba je njen grob. Iz njega se bo osvobodila s krili.«
»Postala bo metulj,« sem vedel in uvidel: Ista živalca – prej gosenica bo po grobu postala metulj. Gosenica se bo kot metulj osvobodila v prostranost Neba. »Se dogodi z nami prav tako?« sem povprašal in se zazrl v sijoči pogled moje babice.
Babica se je nasmehnila in rekla: »Kar je od Boga ustvarjeno, se povrne k Njemu. Življenje se samo spremeni, ne pa uniči. Smrt nas osvobodi za večno življenje brez stisk in trpljenja.« Sedaj skupaj z vsem stvarstvom v hrepenenju pričakujemo (prim Rim 8,22–23) novo nebo in novo zemljo – obnebje kjer »smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine, zakaj, kar je bilo prej, je minilo« (Raz 21,4).
