Karizma svetega Vincencija Pavelskega
/ Roman Travar /
Beseda ‚karizma‘ prihaja iz grške besede ‚charis‘, ki pomeni milost, in je dar Svetega Duha. Omogoči nam sodelovanje – sicer nezasluženo v Božjem življenju. Ta temeljni dar spremljajo še drugi darovi, kot so vera, upanje in (darovanjska) ljubezen, ter drugi duhovni darovi, ki služijo za dobro Cerkve.
Mnogi svetniki so bili na prelomnicah svojih življenj deležni nadnaravnih doživetij. Sveti Pavel je na poti proti Damasku padel na tla in zaslišal Kristusov glas. Svetemu Frančišku je spregovoril Kristus s križa. Sveti Ignacij Lojolski je ob reki Cardoner doživel Božje razsvetljenje, v katerem je začutil in ponotranjil skrivnosti vere.
Za svetega Vincencija Pavelskega pa so bili dogodki v življenju znamenja Božje navzočnosti. Bral jih je v Božji luči. Ni se dal motiti, ampak je bil vedno pripravljen sprejemati Božjo voljo v svojem življenju.
Vincencij je imel karizmo. Od Boga je prejel dar vzbuditi družino dano Bogu v službi evangelizacije ubogih. To vključuje oblikovanje skupnosti, hojo za Kristusom in poslanstvo v Cerkvi, kot sta služenje in evangelizacija ubogih. Svoje sobrate je spodbujal k življenju po evangeljskih naukih. Tisti, ki so poklicani, da bi nadaljevali Kristusovo poslanstvo, – ki je v oznanjevanju evangelija ubogim, morajo sprejeti Kristusovo mišljenje in hotenje, istega duha, ki je njega napolnjeval ter hoditi po njegovih stopinjah.
Leto 1617 je bilo za Vincencija odločilno. V januarju je bil v Pikardiji, v vasi Folleville, nedaleč od Amiensa. Poklicali so ga k umirajočemu kmetu, ki je bil na ‚dobrem glasu‘. Vendar je bila njegova dolga – življenjska spoved – za Vincencija odkritje velike duhovne revščine. Ljudje se niso več spovedovali – tudi iz sramu zaradi notranje bede. Ubogim niso oznanjali evangelija in jim pomagali. Kmet je o svoji izkušnji dobre spovedi govoril z go. Gondijevo. Njena družina je bila lastnica posestev v Follevillu, Vincencij pa kaplan te aristokratske družine, zato mu je predlagala, naj gre na prižnico in ljudi spodbudi k dolgi spovedi. Bilo je 25. januarja, na praznik spreobrnitve apostola Pavla. Njegovo pridigo so razumeli vsi ter opravili življenjsko spoved.
Sredi istega leta je odkril obsežnost telesne bede. Ko je bil župnik v Châtillon-les-Dombesu, so župljani 20. avgusta Vincenciju sporočili, da so v neki družini vsi bolni in brez sredstev. Spremenil je vsebino pridige. Njegova beseda je bila zelo prepričljiva. Vsi ljudje so se odzvali. Popoldne jih je velika množica v procesiji odšla pomagat družini. Doumel je, da ni dovolj trenutno navdušenje. Potrebna je organizirana pomoč. Zbral je nekaj vaščanov in jim predlagal, naj oblikujejo skupino za pomoč ubogim v njihovi vasi. Tako so se rodile ‚Bratovščine krščanske ljubezni‘.
Ta dva dogodka – klic Besede in kruha sta bila za Vincencija temelja prihodnjega služenja Cerkvi – začetek Vincencijeve karizme. Njegov moto: »Poslal me je oznanjat evangelij ubogim« (Lk 4,18), je nadaljevanje Jezusovega – Bogo-človeškega poslanstva na zemlji.
