Kje odkrijemo smisel življenja?
Človeško bitje si je vedno zastavljalo vprašanja o svojem izvoru in cilju svojega lastnega življenja. V to skrivnost je skušalo prodreti na različne načine. Vprašanja o teh stvareh so privedla do številnih pomembnih odkritij: dosežki platonske in aristotelske misli, poti popolnosti vzhodnih religij, sodobna spoznanja o snovi, njeni sestavi in zakonih.
Vsa po vrsti pa so razodela zgolj delne poti – koristne za boljše poznavanje človeškemu življenju lastnih procesov, vendar nezadostne za razrešitev uganke o človeku in smislu njegovega obstoja. Kljub temu, da človek ni sposoben z lastnimi močmi doseči ključa do skrivnosti življenja, pa to ne pomeni, da bi moral opustiti upanje, da ga doseže.
Bog, ki se nahaja v temelju človekovega izvora, mu lahko pokaže smisel njegovega obstoja in prav to se je zgodilo s svetopisemskim razodetjem. Bog je stopil iz svoje skrivnosti, se razodel in pokazal tudi pomen svojega stvarstva, človeka in sveta.
To razodetje, zabeleženo v Svetem pismu, gleda na človeško bitje kot na predmet božje naklonjenosti, bitje, ki je ustvarjeno za ljubezen in je nosilec božje podobe, ustvarjeno, da bi bilo božji otrok, da bi bilo sveto.
Skladno s krščanskim naukom je to njegova poklicanost in njegova istovetnost. Kot sad božje ljubezni je človek usmerjen k ljubezni in k občestvu z Bogom ter z drugimi bitji.
Vse to osvetljuje tudi druge temeljne razsežnosti njegovega življenja: družino, družbo in kulturo, delo, življenjske tragedije itd. Kdor torej sprejme razodetje, kdor sprejme Sveto pismo in nauk Cerkve, je osvobojen temeljne nevednosti, saj razume svoj resnični smisel in poseduje ključ, ki mu omogoča, da se odpravi po poti svetosti, se pravi življenja v harmoniji in edinosti.
Ampak kaj je svetost? Svetost je ključna lastnost Boga, toda Bog jo lahko posreduje tudi drugim bitjem, zaradi česar so del njegovega stvarstva. Oseba bo posvečena do te mere, da se bo ločila od greha in od vsega, kar jo ločuje od Boga. Tako lahko govorimo o svetih ljudeh, svetih krajih …
Tako je tudi božje ljudstvo sveto in poklicano, da se odzove na božji klic: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« (3 Mz 19,2; Levitik,19,2).
S krstom se zgodi, da Sveta Trojica oplemeniti kristjana z milostjo z nadnaravnimi vrlinami in darovi Svetega Duha. Kristjan postane deležen božanske narave. Tudi njegova dela, če ustrezajo tej božanski naravi, so sveta.
To je smisel človeškega življenja: svetost. Jezus nam naroča, naj bomo sveti: »Bodite popolni, kot je popoln vaš nebeški Oče.« Vendar nas ob tej zahtevi ne pušča samih.
S pomočjo Svetega Duha nam Jezus naklanja luč za razumevanje, da je smisel življenja v tem, in po zakramentih nam daje milost, da bi skladno s tem smislom tudi živeli. Gre za veliko dobrino, ki bi jo lahko poimenovali: odkritje smisla življenja. O drugi veliki dobrini, o odprtosti človeškega življenja za milost, bomo spregovorili prihodnji mesec.
Rafael Arias Villalta