Ko odide mama

Gotovo je v življenju vsakega izmed nas eden težjih dogodkov, ko izgubimo najbližjega, mamo, očeta, moža, ženo … Kako doživljamo smrt ljubljene osebe? Ali čutimo, da je z nami tudi, če nas je zapustila? Verjamemo, da se življenje samo spremeni, ne pa konča? Ali zaradi tega tako močno žalujemo in se sprašujemo, zakaj se je to zgodilo meni zdaj? Se celo kregamo zaradi tega na Boga? S to preizkušnjo se srečamo samo takrat, ko se zgodi in ne prej. Ne moremo predvideti, kako jo bomo doživljali, morda se je tudi bojimo, odrivamo misel na to …

Sama sem se tega vedno zelo bala in se spraševala kako bo, ko izgubim ljubljeno mamico, kako bom to prenesla. Nisem si predstavljala, da bom to zmožna mirno sprejeti, prestati tako, da bo moje življenje brez »posledic« teklo naprej. Že ob misli na to me je spreletelo, nisem želela o tem misliti, ali govoriti. Ker sva z mamo celo življenje živeli skupaj, sva bili tesno povezani, imeli sva se radi. Zelo veliko sva si povedali. V zadnjih letih je nekoliko opešala tako, da ni mogla hoditi v cerkev. Zato sem ji več kot tri leta vsako nedeljo oz. vedno, ko sem bila pri sv. maši, prinašala sv. obhajilo. Ni besed, ki bi v celoti opisale vrednost tega, ko nekomu prinašaš Boga!  Občutek, da mama preko mojih rok prejema Jezusa – Odrešenika je nepopisen. Obenem se počutiš strašno majhnega pred Bogom in hkrati velikega. Ni je večje časti na tem svetu!

Letošnjo pomlad sem bila več tednov doma in tako sva bili k sreči veliko več skupaj. Ti tedni so bili ena velika milost, najbolj natančni Božji načrt. Za mojo mamo je prišel tudi dan odhoda. Po kosilu sem morala v trgovino. Odhitela sem od mize, da bom pred prazniki uspela vse nakupiti. Ko sem odhajala, sva se nenavadno vsaj štirikrat pozdravili z »adijo«, »adijo«. Ko sem se vrnila čez več kot uro, je mama že bila v Božjem naročju. Sedé je zaspala. Seveda je nastopil trenutek panike, klicanje reševalcev, po pomoč k sosedu. V slabih 15 minutah so bili reševalci tu. Takoj za njimi pa je prihitel sosed, ki je ravno takrat prišel s poti. Ni vedel, kaj in kje se dogaja, le dejal: »Samo šel sem, sploh ne vem zakaj in kam, samo šel sem do vas«. Danes vem, poslan je bil od Boga meni v pomoč.

Zdravnica je ugotovila, da je mami zaspala pred dobro uro. Začutila sem neskončni mir, spokojnost, blagost, tudi notranjo moč, spoštovanje in ljubezen. Posebno ljubezen do nje, ki me je rodila in je tudi zaradi tega veliko trpela. V teh trenutkih sem imela močno misel: O Ljubezen, da bi bila med ljudmi samo pristna Božja ljubezen. Nič drugega ni bolj pomembno. Misel, da je mami rešena vsakršne bolečine, strahu, trpljenja, me je olajšala. To so darovi Sv. Duha, Jezusova neskončna moč, njegova bližina. Vse to, kar nisem nikoli pričakovala, vsaj ne v taki meri. Pravzaprav za to tudi nisem direktno prosila, a ON nas preseneča in daje tudi, če ga ne prosimo. V meni je bilo absolutno zaupanje in veselje, neka posebna radost, kot da mamino veselje v Božjem objemu odmeva tudi v meni. Nikakršne žalosti, tesnobe ali praznine, ne! Samo veselje in umirjenost. Pomislila sem: »Mamica, zdaj si v Božji polnosti, zdaj doživljaš to, kar je Bog obljubil: česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, to je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo!« Vedela sem, njen odhod je Božje delo in ob tem je vsak pomislek odveč. Saj od Boga prihaja samo dobro.

Sedaj čutim in vem, da je človekov odhod s tega sveta nekaj svetega. Kristjani verujemo v večno življenje, zato je prehod v večnost svet. To nam je pokazal Jezus Kristus s svojim Vstajenjem. Kako naj si to razlaga nekdo, ki ne veruje, kako naj si predstavlja, da bi bilo življenje, v katerem je polno materinske ljubezni do otrok, podarjanja, ljubečega in spoštljivega odnosa do moža, srčne dobrote do vseh ljudi, … zaključeno? Ali se táko življenje res enkrat kar konča?  Ugasne? Mine? Kako naj se ljubezen za vselej konča? Takšen konec si predstavljam, kot bi slap mogočne reke ob izviru po nekaj metrih kar izginil, vsa voda bi kar zaključila pot, bila nič. Kar v resnici ni tako in bi to težko sprejeli.

Bolj kot smo povezani z Bogom, v molitvi, bolj nam daje, kar potrebujemo. Lahko rečem s sv. Pavlom: »Vse premorem v Njem, ki mi daje moč« (Flp 4, 13). Resnično je vse Njegova milost, katero velikokrat prezremo, ali je ne razumemo. Kolikor večja je ljubezen, toliko bolj smo povezani z dragimi, ki so že v Božjem naročju, zdaj v še bolj popolni ljubezni. To je posebna dimenzija, ki jo občutim z mamo, še posebno pri sv. maši, ob molitvi zanjo in ob misli na njo. Čutim in vem, da je  že pri Njem, tudi po raznih znamenjih in dogodkih, ki mi jih Bog pošilja v tem času. Edina teža, ki jo čutim, pa je močna želja, kako bi ji povrnila za vse žalitve, ravnanja, ko sem jo prizadela, ko je bila žalostna in prizadeta zaradi mene. Ko nisem bila do nje ljubeča in prijazna. Kako bi vse to umila, očistila vse slabo, ji odvzela trpljenje. Žal ti je za vse, kar je bilo »premalo Božjega«. Resda marsikdaj tako ravnamo pod težo vsakdana, obremenjenosti in nam uidejo kakšne besede ali dejanja, ki jih potem obžalujemo.

Vsakemu od srca priporočam, da sleherni dan podarite svojim dragim veliko ljubezni, pozornosti, srčnosti, nežnosti. Pogovarjajte se, blagoslav­ljajte jih z znamenjem križa na čelu. Saj ne vemo, kdaj odidejo od nas in nam bo žal za neizrečene besede, nestorjene poteze. Si bomo to lahko odpustili? Oni nam tako vse odpustijo, če ne že prej, pa zagotovo ob vstopu v večnost.

Bernarda Cetinski