Krst: prvi korak do svetosti

V prejšnjih dveh prispevkih smo omenili, da smo k svetosti poklicani vsi, da je svetost nekaj, kar je lastno Bogu in da je On sam tisti, ki nas po milosti napravi deležne svoje svetosti. Po milosti, torej po zakramentih, nas Bog napravi deležne svoje popolnosti: popolnosti, ki jo na določen način spoznamo po Jezusu Kristusu in njegovi dobroti, ljubezni, usmiljenju, služenju, zvestobi …

Kot je znano, je bil Sokrat obsojen na smrt zaradi prestopka »brezbožnosti« in zavajanja mladine, ko je učil, nevero v številne atenske bogove. Že pred njim so drugi filozofi kritizirali mitološke pripovedi, ki so bogovom pripisovale vse, kar je med ljudmi sramotno: krajo, prešuštvo in goljufanje drug drugega. Bog mora resnično biti popoln v smislu, da si ne moremo predstavljati ničesar popolnejšega od njega. Če je stvarnik vseh stvari in vse popolnosti, mu ne more manjkati ničesar.

Zato pravimo, da je Božje delovanje vedno dobro, tako da lažnivi ali razuzdani bog v resnici ne more biti Bog. Nesposobni ali neučinkoviti bog ni Bog. Ena od značilnosti Boga mora biti, da je On najvišja dobrina. Če je on najvišja dobrina, si ga želi vsako bitje, ki ima želje (klasični teologi so pisali, da vsako bitje, ki ima apetit). Bog je torej dobro vseh stvari.

Jasno je, da je vsako bitje, naj ima dušo ali ne, usmerjeno k popolnosti. Glede na to, da je vsa popolnost v Bogu, lahko rečemo, da se človek v usmerjenosti k popolnosti nagiba k Bogu. Vse se usmerja k njemu, saj je On najvišje dobro in v njem je vsa popolnost, h kateri se bitja usmerjajo.

Sveto pismo nam pravi, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti, ga poklical k ljubezni in otroškem občestvu z njim. Ustvaril ga je kot osebo, torej kot duhovno in svobodno bitje.

Prijateljstvo z Bogom ga je privedlo v neumrljivo življenje, sodelovanje z božjim življenjem, torej v božjo svetost. Toda greh je povzročil, da je ta načrt postal neizvedljiv. Od trenutka izvirnega greha je človek izgubil prijateljstvo z Bogom, se od njega oddaljil in se podvrgel moči zla in lastnih nagonov. Začel je trpeti v privlačnosti kratkotrajnega in prevratnega.

V takšni situaciji je bil človek izgubljen in zbegan: nezmožen doseči cilj, ki ga je zanj želel Bog. Po grehu prvih staršev sta se upornost in neubogljivost po zemlji resnično razširili kot kuga. Kljub temu je Bog, bogat v usmiljenju, v srcu pripravil načrt odrešenja. Biblične zaveze z Noetom, Abrahamom, Mojzesom odsevajo to Božjo pobudo. Preroki so oznanjali Božje posredovanje s prihodom Mesije; in Jezus je prišel na svet, da bi obnovil Božji načrt za človeka. Po Jezusovem življenju, smrti in vstajenju, prihaja milost, ki nam pomaga, da se vrnemo k prvotnemu načrtu, da se od greha obrnemo k slavi. Prehod dosežemo po Cerkvi in zakramentih, njegov cilj pa je, da človek zaživi novo življenje Božjega otroštva in tako spozna voljo, ki jo Oče od nekdaj želi zanj. Prvi korak na poti tega prehoda je krst. Krst je cunami Božje milosti, ki nas posveti na novo: Odpusti izvirni greh in vse osebne grehe. Daje delež pri troedinem Božjem življenju s posvečujočo milostjo. Daje delež pri Kristusovem duhovništvu. Podeli Božje kreposti in darove Svetega Duha. Krščeni za vedno pripada Kristusu, ker je zapečaten s Kristusovim neizbrisnim znamenjem. Zato je pomembno, da v stremljenju k svetosti obujamo spomin na svoj krst.

Rafael Arias Villalta