Likovna delavnica ranljivih skupin (slepih in slabovidnih ter paraplegikov)

Društvo Finžgarjeva Galerija je organizirala pod vodstvom slikarja Vojka Gašperuta in kustosa Bušana Brešarja Mlakarja delavnico desetih slikarjev s posebnimi potrebami. Sodelovali so Natalija Žitnik Metaj, Jana Kus, Meri Tišler, Ana Šter, Rezka Arnuš, Tinka Šetina, Vojko Gašperut-Gašper, Željko Vertelj, Neja Zrimšek Žiger in Boris Šter.
Dogodek je potekal na vrtu Trnovske cerkve ter pod paviljonom Agape. Izdelke so umetniki poklonili v podporo kulturnim in družabnim dogodkom na župnijskem vrtu. Dražbo njihovih del bomo izpeljali v letu 2022.

Likovna delavnica: pogovor, izmenjava menj, dobrodelnost

Slavica Bukovec Zupanič

Verjetno ga ni področja, ki bi bilo v zadnjem času pri nas tako močno zapostavljeno, kot je kultura; pa bodisi da gre za profesionalno ali za amatersko umetnost. Slednji se piše še slabše, saj sta glavni vir financiranja ljubiteljskih društev lokalna skupnost ter radodarnost njihovih pristašev ali celo umetnikov samih. Tako so slikarji z oviranostmi pripravili likovno delavnico, katere namen je finančna podpora Finžgarjevi galeriji v ljubljanskem Trnovem.

Na topel junijski dan se je 6 slabovidnih slikark v družbi Vojka Gašperuta Gašperja zbralo na likovni delavnici pod pavilijonom AGAP pri Plečniku. Čeprav je bilo spočetka zamišljeno, da se bo slabovidnim slikarkam: Nataliji Žitnik Metaj, Tinki Šetina, Milki Jug, Meri Tišler, Rezki Arnuš in Ani Šter pridružila skupina slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, jih je s svojo prisotnostjo počastil le Vojko. Ker smo o slikarkah z okvaro vida na tem mestu že večkrat pisali, bomo tokrat dali prednost Vrhunskemu slikarju in Polnopravnemu članu mednarodnega združenja VDMFK. Vojko je človek neuklonljive volje, trdega dela in brezmejnega zanosa. Je neumorni ustvarjalec , predan ljubezni do slikanja. Zanj lahko mirno trdimo, da je ambasador življenja in dela. Prav tako je izjemen motivator, ki je vzpodbudil k ustvarjanju večino slovenskih slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, in jih pritegnil k združenju VDMFK. Vojko Gašperut Gašper je človek brezkompromisne pozitivne naravnanosti, ki mu je uspelo postati eden najuspešnejših tovrstnih slikarjev na svetu. Je avtor z bogatim in prepoznavnim slikarskim opusom, ki so mu Odprta vrata v eminentne svetovne galerijeter prejemnik številnih priznanj. Več o njegovem delu in življenju na spletni strani: www.zalozba-unsu.si/slovenski-slikarji.

Če zdaj že veste, kdo se je tega dne udeležil dobrodelne slikarske delavnice v prečudovitem ambientu , ki ga zaokrožujeta trnovska cerkev in Plečnikova rojstna hiša, smo vam dolžni še spregovoriti o tistem, zaradi katerega so se slikarji sploh zbrali. Finžgarjeva galerija je prireditveni prostor v trnovskem župnišču, v katerem člani Društva Finžgarjeva galerija pripravljajo literarne in pogovorne večere, glasbene nastope ter slikarske razstave. Pobudo za ustanovitev galerije je dal nekdanji trnovski župnik Janez Pogačnik, velik domoljub, ki je poleg pastoralnega dela župnijo zaznamoval predvsem s kulturnim delom.

In zdaj še o krivcu za omenjeno likovno delavnico z dobrodelno noto. Pravzaprav sta kar dva,; poleg Vojka Gašperuta Gašperja še programski vodja Društva Finžgarjeva galerija Dušan Brešar Mlakar. Vojko o tem pravi: »Ideja je nastala pred časom, ko sem razstavljal v Finžgarjevi galeriji in sva se z Dušanom spoprijateljila. Všeč so mi njegove pozitivne poteze, ki jih vleče. Delavnica je bila najprej mišljena na Okroglem, pa se je potem začel COVID in nazadnje smo se odločili za ta prečudovit vrt. Res je, da bi morali biti danes tukaj še tetraplegiki,, slikarji, ki slikajo z usti, pa so kar vsi po vrsti imeli različne razloge za odsotnost. Sam to delavnico vidim predvsem kot druženje, pogovor ter izmenjavo mnenj. To je pravzaprav domača naloga vsakega slikarja.«

Glede na različno oviranost, ter s tem tudi drugačnost v pristopu do slikanja pri obeh skupinah umetnikov sem želela od slikarskega mojstra izvedeti, na kak način lahko potem on pomaga oziroma svetuje slabovidnim slikarjem. Gašperut pravi, da zaradi velike izkušenosti, s tem ni težav. Sicer pa tega ne čuti tako, zanj je v prvi vrsti važen pogovor. Po njegovih besedah slabovidne slikarke delajo zelo dobro, imajo pravi pristop in nastajajo lepe slike. Pred leti je že sodeloval s pokojnim slabovidnim slikarjem Ivanom Stojanom Rutarjem, tako da se je marsičesa naučil. Kako prilagodljive so človeške oči, pa je Gašperut ponazoril z anekdoto o znamenitem slikarju Pablu Picassu, ki je lahko slikal od jutra do večera, pa tudi potem, ko se je že stemnilo, ni odnehal. Njegove oči so bile namreč prilagodljive v takšni meri, da mu tudi tema ni bila nikakršna ovira. Je pa bilo zanj konec slikanja takoj, ko je kdo stopil v atelje in prižgal luč.

Drugi krivec za likovno delavnico, Dušan, pa nam je zaupal nekaj več o dobrodelnem namenu akcije: »Nekje v decembru bi slike ponudili v odkup na nekakšne vrste dražbi in izkopiček bi potem porabili za delovanje Finžgarjeve galerije in pavilijona AGAPE.« Kot je že povedal Vojko, Dušan vleče res dobre poteze in gleda v prihodnost, saj razmišlja, da bi sodelovanje med obema skupinama slikarjev postalo tradicionalno.

Gašperut, ki se je navezal na pogovor z Dušanom, je dodal, da je v Sloveniji trenutno 10 slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami in ki jih pri mednarodnem združenju VDMFK zastopa Založba UNSU. Ta nam je Slovencem poznana predvsem po voščilnicah, ki se znajdejo v naših poštnih nabiralnikih. Po sogovornikovih besedah je prav od teh sredstev v veliki meri odvisno njihovo ustvarjanje. Deloma pa gre denar tudi za pomoč tistim slikarjem, ki še niso tako uveljavljeni in se še »postavljajo na noge«. Zaradi upada klasičnih poštnih pošiljk, pravi Gašperut, se je v zadnjih letih finančni dotok močno zmanjšal in potrebno bo razmišljati o novih komercialnih potezah.

Zdaj pa je čas, da se posvetimo glavnim zvezdam likovne delavnice, ki so svoja slikarska stojala postavila na tem prelepem prireditvenem prostoru ter vam povemo, kakšen motiv so izbrale, kakšna je njihova tehnika slikanja in kako si pri slikanju pomagajo zaradi oslabljenega vida.

Natalija Žitnik Metaj je bila tako z mislimi kot z motivom že čisto v poletju. Pod čopičem je v tehniki akril na platno nastajala slika obale. Natalija si pri pri prepoznavi barv pomaga z lupo, ali pa na tubo prilepi listek z velikimi črkami. Odtenke posamezne barve, pravi Natalija, pa je najlažje prepoznati, če jih stisne na svetlo podlago.

Milka Jug je tega dne v akril tehniki slikala pokrajino; na platnu so bila drevesa, osvetljena s strani. Slikarka sicer še loči med seboj svetle barve, težava pa je pri temnejših. Takrat si pomaga z nanosom na bel papir. In z lupo. Nasploh je njen vid odvisen od dnevne forme in včasih tudi potrebuje pomoč.

Pri Meri Tišler so na platnu v velikosti 50 x 80 cm nastajali cvetoči makovi, trije glavni odprti cvetovi s popki v ozadju. Slikarka pravi, da se je odločila za ta motiv, ker jo veseli nekaj toplega, poletnega, čeprav maka še ni nikoli do zdaj slikala.

Rezka Arnuš je prav tako kot Gašperut že imela priložnost razstavljati svoje slike v Finžgarjevi galeriji. Malo za šalo, malo za res, sem jo vprašala, če lahko, glede na obsežnost svojega slikarskega opusa, še sploh najde motiv za slikanje. Arnuševa: »Je kar vse težje, druga stvar pa je slabšanje vida in zato je treba iskati druge poti pri ustvarjanju. Ravnokar sem naredila na akrilno podlago na platnu risbo z ogljem, da daje kontrast. Potem pa bo šel moj mož, ki mi pomaga, z eno temnejšo barvo po teh črtah, da se risba utrdi in nato bodo šele šle gor barve. Motiv pa so spet moji spomini iz otroštva, prepleteni z lokalno belokranjsko tradicijo, ko smo se zvečer zbrali otroci iz cele vasi in pekli koruzo. A to se je takrat smelo šele po veliki maši.« Na Rezkini sliki je nastajala podoba sedmih otrok, ki zbrani okrog ognja s palicami obračajo koruzo, eno večje dekle pa drži v naročju najmlajšega med njimi. Slika ima temno ozadje, saj se vse dogaja pozno zvečer. Umetnica nam še razloži, da je sedmerica v povezavi s številom otrok v njihovi družini, pa tudi to, da so starejši čuvali mlajše, je bilo povsem samoumevno.

Ko sem Rezkinega moža Braneta vprašala, kako mu gre od rok delo pomočnika, je ta v smehu odvrnil, da je pred kratkim njegova žena rekla, da veliki slikarji pri delu potrebujejo asistenta in da je zdaj že napredoval za eno stopnjo višje;torej ni več pomočnik, zdaj je asistent. S kakšnim zadovoljstvom opravlja to delo, pa največ povedo Branetove besede: »Jaz sem vesel, da Rezka ustvarja, kajti, ko dela, je povsem drug človek. Ko doma pride iz svojega ateljeja v stanovanje, najprej zaradi svetlobe sicer ne vidi nič, je pa njena duša polna. In to je tisto, kar meni daje voljo in energijo, da ji pomagam«

Tinka Šetina je najprej pohvalila ambient in vzdušje, v katerem so slikarke ustvarjale. O svojem delu pa je povedala: »Jaz imam doma serijo naslikanih petelinov in tudi danes ustvarjam enega posebnega, recimo mu faraonski. To je petelin z zvitimi peresi ter z barvnimi krogci in ornamenti. Delo je sicer zelo zahtevno za moj vid, a upam, da bo ratalo.«

Ana Šter se je z možem Borisom, ki je prav tako slikar, delavnici pridružila nekoliko kasneje. Ana je razložila, da mož večinoma slika abstrakcije, sama pa je ta dan za motiv izbrala makovo polje. Zaradi vida pri slikanju nima večjih težav. Po potrebi uporablja lupo ali dodatno osvetlitev. Če je potrebno, ji pri finalizaciji podrobnosti, priskoči na pomoč mož Boris. Ta ji daje tudi moralno podporo, kar šteje celo več kot popravki na sliki.

Dobrega razpoloženja in ustvarjalne vneme je bilo tega junijskega dne pod pavilijonom pri Plečniku zares v izobilju. Dodatno energijo je izžarevala še razstavljena Gašperutova slika trnovske cerkve v zimskem času. Na njej je upodobljena zasnežena okolica cerkve in potoka Gradaščice zaradi obilice snega skorajda ni videti. Na dan likovne delavnice pa je bilo pravo nasprotje; vrt v najbolj bujnem rastju z vodnato Gradaščico v ozadju.

Slikarke si zdaj le še želijo, da bodo njihova dela naletela na dober odziv pri donatorjih, da bo tako prispevek za izboljšanje programov v Finžgarjevi galeriji in pod Pavilijonom AGAPE. Čim bolj učinkovit!

Voditelja: Vojko Gašperut in Bušan Brešar Mlakar

V organizaciji društva Finžgarjeva galerija:
Dušan Brešar in Slavica Bukovec Zupanič

Foto, urednikovanje: Uroš Pust

Zahvala vsem sodelujočim in podpornikom!

Lj.-Trnovo, 17. 6. 2021

Slike iz dogodka

Več prispevkov >>>