Ljubezen – osebno, (Tajda Lekše)
“V poplavi najrazličnejših medijskih načinov prikazovanja različnih živopisnih prizorov, so subtilne, asociativne, skoraj abstraktne podobe iz narave fotografinje Tajde Lekše avtorsko očiščena zrcala doživetij. Tudi v razstavljenem ciklu fotografij, ki vsebinsko obravnavajo predvsem občutja nezavednega, prikritega in neizrečenega, se kot bistvena razpoznavna lastnost kaže vizualna razgibanost.
Z likovno občutljivostjo za iskanje zanjo pomembnih zunanjih motivov avtorica že vnaprej zazna njihovo estetsko vrednost. V naravi ne išče dramatičnih prizorov, temveč umirjeno izpovedne, nenavadne podobe, ki jo s svojo izjemnostjo očarajo. Z njimi ponuja vpogled v intimnost svojega ustvarjalnega in miselnega sveta. Njene fotografije v primerjavi s prejšnjimi cikli so minimalistične, izrazito hipne, skoraj trepetljave in v prostoru podobe lebdeče, saj so omejene na kratko trajanje trenutka. Ta nedorečenost daje njenim delom neko skrivnostnost in omogoča bolj svobodno in prosto pot gledalčevemu pogledu in misli, kot do popolnosti izpeljana realistična fotografija.
Znotraj osnovnih motivov išče Tajda Lekše neštete možnosti za svojo iskreno in pristno likovno govorico, ki temelji na barvi, svetlobi in svojevrstni, s tišino nagovarjajoči kompozicijski gradnji. V svojih verzih neznani japonski zen budistični menih iz 18. stoletja pravi, da stoji ob reki ter gleda vanjo in vidi valove na njej in peno, ki se pojavi in izgine na njih. In končuje: sedaj vem kaj je moje življenje. Podoben občutek tišine in krhkosti bivanja ponuja tudi pričujoča razstava Tajde Lekše.”
Tatjana Pregl Kobe
“Vse od industrijske revolucije, torej po letu 1760, je človek izgubil vez med seboj in pojavnim svetom okoli sebe. Na nek način se je njegova misel osvobodila povezanosti z naravo in se hkrati od nje usodno ločila. V občutenju ločenosti od zunanje pojavnosti, ki se iz generacije v generacijo samo poglablja, se človek osamlja in izpraznjuje. V tem smislu lahko razumemo Nietzschejevo misel ”Bog je mrtev”. Bog je celota in človek v lastnem omejenem zavedanju le fragment, odcepljen od celote.
Z zanikanjem lastne moči, da s svojo mislijo sooblikuje zunanjo pojavnost, je človek postal slep sam zase.
Po vsej verjetnosti sem zato svoji prvi fotografski razstavi leta 2013 dala naslov ”Široko odprte oči”, svoji peti razstavi leta 2018 pa ”Čez črto”. Naša naloga je, da zacelimo razcep v sebi s tem, da spregledamo svojo intimno povezanost in sobivanje z vsem, kar je. V času velike osame, ki ga trenutno živimo, vidim v tej nalogi najvišji pomen in esencialno duhovno vrednost vsakogar izmed nas.
Danes vsi gledamo, a nihče nič ne vidi. Vsi poslušamo, a nihče nič ne sliši. In tudi če kaj vidimo, imamo občutek, da nas ne vidi – nič in nihče. Zaradi razcepa v sebi ne občutimo svoje celovitosti, ki je izvir radosti in smisla življenja.
Ustvarjalni klic je v tem času zato toliko močnejši – kajti bolj kot sami vidimo, bolj nas vidijo tudi drugi. Naša naloga je, da se ponovno povežemo s svetom, da ustvarimo most med umom in telesom, med zavestjo in svetom. Ter se poravnamo s skrivnostnim redom in neizrekljivim izvorom vsega, kar je.
In zato fotografiram.”
Tajda Lekše
Razstava
Vabilo na razstavo
_
Spremni katalog: