Mati
/ Simona Kozina Lovšin /
Meseca marca se prebuja narava, po materi pa na svet prihaja življenje. Zato ne čudi, da je mesec marec posvečen ženi, materi. Vpliv žene in matere je v tej potrošniški družbi prezrt ali vsaj zabrisan. A ona je tista, ki zasadi seme zla ali dobrote v srce svojega otroka. Kako Bog ceni materinstvo je pokazal naš Odrešenik. Na svet je prišel po svoji Materi, ki jo je povzdignil nad vsa človeška in angelska bitja. Njena prošnja ne ostane neuslišana, njene solze zadržujejo meč pravičnosti nad grešnimi otroki. Biti mama pomeni razdajanje, potrpežljivost, brezpogojno ljubezen od rojstva otroka pa vse do njene smrti. Njena zadnja misel gre otrokom, zadnja prošnja pa Bogu, da bi varoval in vodil njene otroke. Ni je večje bolečine, kot je bolečina matere, ki zapušča svoje majhne otroke. Zaradi narave svojega dela sem bila večkrat prisotna pri umiranju, mlade mamice in vse so povedale isto. Telesno bolečino lahko lajšamo z zdravili, a parajočega srca ob misli, da bo zapustila svoje majhne otroke ne ublaži nobeno zdravilo. Vsem se nam iz srca smilijo otroci sirote, ki so ostali brez matere. Z njeno smrtjo so izgubili varen pristan, nežnost, zagovornico in materinsko ljubezen. Naj bo materina roka še tako zgarana in robustna, se nič na svetu ne more primerjati z nežnostjo in toplino, ki jo občuti otrok, ko ga poboža. Večkrat se zalotim, da pobožam svoja otroka z mislijo, da jima bo spomin na to olajšal trpljenje, ki ju morebiti čaka v življenju.
Pred kratkim je odšla v večnost moja pacientka, ki je štela krepko čez 90 let. Kadarkoli sva spregovorili več besed, vedno se je njena misel vrnila na drago mater, ki jo je izgubila kot majhna deklica. Vse življenje ni prebolela njene smrti, ni prebolela, da je izgubila najdražje v življenju. Oče je po svojih zmožnostih lepo skrbel zanjo, a nikoli ni objokovala njegove smrti. Vedno znova se je vračala h materi in spominom nanjo. Večkrat sem ji namenila nežen dotik in bila je hvaležna. Želela sem, da še enkrat občuti, kako poboža materina dlan. Srčno upam, da je v večnosti našla svojo ljubljeno mater.
Prepričana sem, da je Visoka pesem pravzaprav namenjena materinski ljubezni. Ni večje ljubezni kot je materina do svojega otroka. In ni večje vzornice, kot je mati svojemu otroku. Tudi če otrok kdaj skrene iz prave poti, ga bo spomin na nauke svoje matere pripeljal nazaj na pravo pot. Žal velikokrat opažam, da se nekatere ne zavedajo svoje najvažnejše vloge v življenju in so izgubile kompas. Tako ženejo sebe in svoje otroke za napačnimi vrednotami. Užitek, pohlep, želja po moči in bogastvu za vsako ceno. Nekega dne sem peljala sina na trening in mimo naju se je pripeljal soigralec s Porsche-jem. Sin mi je rekel: »Mama, a ne bi bilo fino, če bi tudi midva imela takšen avto? Blagor mu, a ne?« Odgovorila sem mu: »Če bi imela tak avto, najbrž ne bi imela tebe. Ti pa si zame neprecenljiv.« Ostal je brez besed, a njegov nasmeh in objem sta mi povedala vse. Od takrat ne blagruje več bogatih otrok, saj imava midva ljubezen eden drugega.
Zares sem zaživela šele po rojstvu otrok. Njuna sreča je moja sreča, njuna žalost je moja žalost. Moja edina prošnja Bogu je, da bi ju vzgojila v dobra človeka in dobra kristjana. S tem bom izpolnila svoje poslanstvo in prispevala svoj košček mozaika človeštvu. Kot pravi moja draga mama, se dobrota nevidno širi na vse ljudi.
Vsaka žena in mati ima najlepši vzgled v naši Nebeški materi. Živela je tiho, skrito, preprosto življenje. V ozadju je bila trdna opora našemu Odrešeniku, kot dekla se je darovala Bogu Očetu za odrešenje sveta. In tako jo je Bog povzdignil nad vse človeška in angelska bitja. Dekla je postala Kraljica nebes in zemlje, srednica vseh milosti, vez med Bogom in nami. Še več, postala je naša Mati in s tem mi njeni dediči. Dobili smo največjo zagovornico na naši sodbi. Blagor nam!
Srečna bom, če bosta otroka ob moji smrti rekla: jedla sva tvoje meso in pila tvojo kri. To bo pomenilo, da sem izpolnila svoje poslanstvo in kot sveča dogorela do konca kot dekla Gospodova!