Ministranti


Ko živimo v neki skupnosti, občestvu, vsak po svoje prispeva, da versko življenje – dogodki in obredi – potekajo tako, kot narekujejo pravila in tradicija. Veliko je opravil, ki jih verniki prepustimo duhovniku. Smiselno in naravno pa je, da vsi prispevamo svoj delež.

Že odkar imava z možem otroke, si želim, da bi pri maši nekaj počeli. Doma jih je enostavno zaposliti: lahko mi pomagajo pri kuhi, čiščenju ali pa možu pri kakšnih drugih opravilih. Vedno sem otroke občudovala, kako hitro se učijo in si vsa nova spoznanja pospravijo v svoje male glavice. Vse je tako enostavno, če so z mano in sodelujejo. Pri maši pa se moramo starši znajti. Biti čisto tiho in sodelovati z odgovarjanjem in petjem je za otroka več kot izziv. Starši iznajdemo precej zelo ustvarjalnih tehnik, kako majhne otroke med mašo motiviramo in jih spodbujamo, da bi bilo njihovo obnašanje sprejemljivo.

Otroci so po svoji naravi zelo ustvarjalna in iznajdljiva bitja ter so v marsičem bližje resnici, kot mislimo odrasli. Iz tega izhaja, da njihov nemir pri mašah nekaj sporoča – da je resnica ta, da pri maši, tako kot povsod drugod, nekaj delaš. Ker jim mi razlagamo, da naj nič ne delajo med mašo, so daleč od svoje resnice. Vemo namreč, da morajo otroci biti v stalnem pogonu. To tudi pomeni, da so v vsaki dejavnosti 100 % aktivni, udeleženi, prisotni. Tudi pri maši želijo biti. Ko jih opazujem in spoznavam, tudi mene opominjajo, da upoštevam njihovo resnico – da sem pri stvareh – pri maši – 100 % vključena, udeležena, prisotna. Opominjajo me, da je nujno sodelovati, biti vključen, dajati … ne samo pasivno spremljati okolico, opazovati, sprejemati. Pač pa biti del nečesa, ustvarjati, povezovati … Zdi se mi, da smo bolj živi in bližje svoji človeški uresničenosti, če živimo to otroško resnico.

V tem smislu vedno znova pri maši z veseljem opazujem male in velike ministrante, ki počnejo prav to. Fantje postanejo ministranti – strežniki, najbližji pomočniki duhovnika. Zaupana jim je velika in pomembna naloga. Naučijo se veliko o liturgiji, naučijo se spoštovati red, običaje, protokole, se družijo. In kar je najpomembnejše: počutijo se potrebne, sprejete, so dejavni, uresničeni. So važen člen v cerkvenem občestvu – to pa je po mojem mnenju nujno potrebno počutje posameznika – v današnjih časih še posebno za fante iz mestnega okolja, kjer njihova moška narava ne more priti do polnega izraza. Tudi v tem smislu je ministrantska služba pomemben prispevek v tej smeri.

Takole se spominja ministrantskih časov nekdanji ministrant: »Od začetka se spomnim predvsem silne, živčne treme – toliko vsega gre lahko narobe: prevrneš vrčke, prideš prepozno, poklekneš z zaostankom, si stopiš na obleko na stopnicah … Potem pa postaneš starejši in vse postane bolj lahko in samoumevno. Predvsem pa si ne predstavljaš več, da bi bil pri maši, ne da bi ministriral. In začneš bolje razumeti tudi ozadje vsega, kar se pri maši dogaja. Sprva sem evharistično molitev sam pri sebi poimenoval „ceremonije“ (kot višek dolgčasa med mašo), a sčasoma so mi tudi te besede postale bližje. Videl sem, da je zares lepo biti ministrant – takrat si resnično bližje bogoslužju, ne le fizično, pač pa tudi v doživljanju in duhovno.«

Tudi jaz si želim, da bi čez kakšnih 15 let takole pisal moj sin. 


Sara Drnovšek 

Več prispevkov >>

                

Povezani članki

Vaši komentarji

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja