Misijonska župnija – 2.del
/ Arif Sulejmanović /
Živimo v času relativizma in liberalizma, sistematičnega odmikanja od vere oziroma Boga. Posledica je izgubljanje tradicionalnih vrednot in z novodobnimi pogruntavščinami izmaličeno osvobajanje človeka in člo[1]veštva. Danes žanjemo posledice tega uničevanja. Vse manj je duhovnih poklicev, človek pa je prepogosto usmerjen v lasten ego, ki je preračunljiv do te mere »kaj imam od tega«.
Oseben odziv na Jezusovo povabilo, da smo pričevalci evangelija, je zato zelo pomemben.
Priložnost za biti misijonar se včasih pokaže sama, drugič pa je to nek notranji vzgib in tako se mi je zgodilo za Božič. Ob Betlehemski lučki miru sem pomislil na nekatere prijatelje, ki tega niso deležni zaradi pre[1]pričanja ali česa drugega. Začutil sem priložnost, kupil sem večje število lučk in s prižgano lučko šel k vsakemu domov. Bili so presenečeni in na vprašanje, kaj to pomeni sem lahko povedal o bistvu njenega sporočila, da prihaja iz Betlehema, o rojstvu, ki s sporočilom ljubezni in miru tudi po tej lučki objema svet. Vsi so bili izjemno veseli in kar niso vedeli kako bi se zahvalili. Tisti večer niso gorele le lučke ampak tudi plamen v naših srcih, ki ne ugasne kar tako.
Župnija, ki v svojem delovanju in življenju ni odprta in usmerjena tudi v širšo skupnost, ni misijonska, je nekakšna karikatura Jezusovih besed: »Pojdite po vsem svetu in oznanjajte evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16, 15). Jezus ni prišel zato, da bi odrešenje in Življenje prinesel le dvanajste[1]rim apostolom ali v okolju, kjer je deloval. Ta neizmeren Božji dar želi prenesti ljudem vseh časov. Vabi tudi vsakega od nas, da mu, ko nas kliče, odgovorimo: » Tu sem, pošlji in uporabi mene.« (Iz 6,8)
Apostol Pavel je zapisal besede, ki odzvanjajo skozi čas vse do danes in vzbujajo odgovornost in hrepenenje vsakega kristjana in vsake krščanske skupnosti: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!»(1 Kor 9,16). Kako oznanjati? Z besedami in življenjem, ki s svojo lučjo izžarevata naše so[1]bivanje z Bogom in kažeta kakšna je naša ljubezen do Boga, Cerkve in ljudi. Priložnost za to je tudi konkretno sodelovanje v župniji, v različnih skupinah, pri karitasu, čiščenju in krasitvi cerkve, sodelovanju pri svetih mašah kot bralci ali ministranti, pevci v pevskem zboru in še kaj.
Sami tega pogosto ne zmoremo, vcepljeni v župnijsko skupnost, pa bomo z Božjo pomočjo brez prozelitizma lahko nevsiljivo podarili bližnjim tisto največ kar nam je bilo dano: Božje življenje v nas! Življenje, ki pa ga moramo tudi zakramentalno »hraniti«, saj damo lahko le to, kar imamo.
