Moč liturgije
/ Dominik Ceglar /
Krščansko življenje je po eni strani lahko dokaj enostavno. Če pogledamo utilitaristično, je za naše zveličanje potreben zgolj krst, hoja k maši ob nedeljah ter zapovedanih praznikih ter izogib smrtnim grehom. Seveda vemo, da je krščansko življenje veliko bolj bogato, da manko dobrih del tudi vpliva tako na tostranstvo, kakor na onostranstvo ter da preko drugih zakramentov dobimo še večje milosti, a te tri postavke lahko izpolnjuje že otrok. To je otroška vera, katero pa je seveda treba poglobiti, saj že Pavel pravi: »Ko pa sem postal mož, sem opustil, kar je bilo otroškega.« A ostanimo tokrat zgolj pri drugi postavki, to je hoja k sveti maši. Zakaj je maša tako pomembna in kaj od nje dobimo?
Človek je že z izvirnim grehom postal ranjen, hkrati pa se znotraj svojega življenja rani tudi sam. Gre torej za bitje ki je ranjeno, ki je bolno in je potrebno zdravljenja. Kristus je prišel na svet, da bi nas ozdravil, saj: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni.« Treba se je torej vprašati, kako človeka ozdraviti.
Ljudje smo celostna bitja. Nismo zgolj duša, nismo zgolj um in nismo zgolj telo. Če človeka gledamo preozko, če mu odvzamemo nekaj, kar mu je lastno, lahko zapademo v mnogo zmot današnjega sveta. Ušeničnik predstavi Akvinčevo spoznavno misel tako: »Predmet mora spoznavalni subjekt nekako določiti, vtisniti mu neko sliko« .Spoznavamo torej s čuti, spoznano pa razločujemo z razumom, hkrati pa nam je razodeto, da imamo tudi dušo. Tako mora naše zdravilo tudi biti celostno, da obravnava tako nam vdihnjeno dušo, kot tudi um in telo. Hkrati moramo tudi vedeti, k čemu mora človek težiti in pravilne težnje lahko sumiramo s pojmi resnično, dobro in lepo.
Sveta maša, če je pravilno izvedena, je edino zdravilo, ki človeka celostno zdravi. Vonj kadila, soj sveč, cerkveno petje, liturgične drže – vse te stvari vodijo naše telo, naše telesne zaznave k lepemu. Naše kesanje, božja beseda in njena razlaga, našo dušo usmerja k krepostnemu, dobremu življenju. Znotraj evharističnega dela pa z umom spoznavamo resničnost večje metafizične realnosti.
Da bolnik ozdravi, potrebuje večkrat vzeti zdravilo. Kakor zdravnik sledi farmacevtovim navodilom, tako tudi Cerkev sledi Kristusovim navodilom in nam v naš blagor zapoveduje, da hodimo tedensko k sveti maši, zapoveduje nam, kdaj moramo jemati to zdravilo. Moremo pa hoditi k maši tudi čez teden, dnevno.
Mnogo verstev obravnava človeka celostno, a krščanstvo gre še en korak dalje.Ljudjem na tem svetu ni naravno dano, da uvidimo resnično, dobro in lepo. Kakor je že Janez Šmuc zapisal: » Naše srce, ki le po sreči in blaženosti zdihuje, ju vendar zastonj išče na svetu. Veselja, ki nam jih ta svet ponuja, so vsa goljufiva in nezmožna nas v resnici osrečiti.« To presežno dobimo po nadnaravni milosti. S sveto evharistijo človek se ne le nagiba k resničnemu, dobremu in lepemu, ampak zares okusi Resnično, Dobro in Lepo. Z njo postanemo eno s Kristusom, pred-okusimo to, kar nas čaka v raju. To je moč liturgije!
