Moj Senegal
/ s. Polona Švigelj /
Hvaležna, da je bil leta 2000 v naši ustanovi Uršulink Rimske Unije razpis za izmenjavo med provincami, sem prvič prispela na Afriško celino.
Takrat se nisem dosti pripravljala na to prekušnjo, zato sem najprej v tej 96 % muslimanski deželi, doživela kulturni šok. Neprestan hrup in kričanje iz številnih minaretov, ulice prepolne ljudi, otrok (»talibe«, ki te prosijo miloščine na vsakem koraku), delavcev, ki porivajo svoje preobložene vozičke raznovrstnega težkega tovora, živinske vprege sestradanih konj, ki ne malokrat omagajo pod težo preobloženih voz. Povsod polno sipkega puščavskega peska, prahu, umazanije, ščurkov, kuščarjev, komarjev, muh, miši, podgan in kač. Po drugi strani pa veliko sijočih, veselih otrok in notranje lepih ljudi. Zaznamovani so z revščino in trpljenjem, a notranje močni, modri, odprti in zelo prijazni. Prvi obisk dežele me je močno zaznamoval. Ko sem odhajala po izmenjavi spet domov, sem v srcu vedela, da se še vrnem.
Spraševala sem sebe in Boga, zakaj živim v tako lepi, urejeni deželi Sloveniji, kjer nam »ničesar ne manjka«. Nisem našla takoj odgovora. Odkrila pa sem, da je v meni skrita neka notranja želja, da bi dala svoj delež k »pravičnosti družbe«, tako sem čutila v sebi. In res, ko sem se vrnila, sem napisala prošnjo za misijone. Čez tri leta sem lahko zopet stopila na senegalska tla in začela delo na misijonu.
Veliko veselja in smeha sem doživela, najprej ob nerazumevanju jezika, pa tudi ob nepoznavanju njihove kulture. V skupnosti, kjer smo živele sestre enajstih dežel, je bilo veliko različnosti in s tem bogastva, pa tudi zapletov in napetosti. Imele smo zelo različne poglede in navade glede dela, hrane, običajev in vsega ostalega. Sveta maša in skupni sestanki so nas vselej odprli za sprejemanje drugačnosti. Naj naštejem nekaj vrednot, ki jih živijo.
Afriško veselje, odprtost in velikodušnost so me navduševali. Močno sem čutila tudi njihovo zaupanje v previdnost Boga Očeta, ki jih živi. Sami radi ponavljajo, kako je Bog dober in velik. Globok pomen dajejo vrednoti družine. Ne poznajobesede JAZ. Lahko rečem, da živijo in hodijo sinodalno pot v občestvu, sodelovanju in poslanstvu. Živijo »vsi za enega in eden za vse«. Čutijo se kot»MI«, ENA DRUŽINA. Najpomembnejši jim je čas za Boga in sočloveka. Tudi pri vzgoji se močno zavedajo te prepletenosti in povezanosti. Ko otrok ali mladenič v vasi stori kaj neprimernega, ga prvi, ki to vidi, opozori, graja in mu tudi naloži kazen, če je potrebno. Odgovornosti ne prelagajo le na starše. Če gre za odraslo osebo, se v vasi skupaj pogovorijo in skupaj ukrepajo. Ko pa nekdo umre, ga pospremijo z obredi in kar hudo je prisostvovati žalovanju, joku, kričanju in stiski ob izgubi človeka. Njihove medsebojne vezi so naravno močne in bolečina je zares huda. Ko pa se rodi otrok, je veliko tudi veselje. Nikdar ne vedo, koliko otrok je v družini. Otroci niso številke, so dar in poznajo jih po imenu.
Od rojstva do smrti se med njimi čuti veselje do življenja in pogum. Naučili so me prepoznavati to, kar je najlepše in bistveno v življenju. Zato sem hvaležna za to čudovito izkušnjo življenja in dela med njimi.
