Moja pot k Jezusu
/ Katehumen /
Pri devetnajstih letih sem naletel na knjige o svetnikih. Biografija Patra Pija je bila prva knjiga v mojem življenju, ki sem jo zares prebral »na dušek«. Sledilo je branje o Frančiščku Asiškem, Arškem župniku in kakšna pripoved o Svetem Benediktu. Ja, najstniki navadno sanjajo o tem, da bi postali zvezdniki na področju glasbe, filma, športa, podjetništva in še kje drugje, ampak pravi zvezdniki, mojstri velikega kova, so bili zame ti možje. Izjemno pogumni, odločni in z vero, ki presega meje razuma. A v trenutku, ko je nekdo prepoznal njihovo veličino, so vse zasluge svojega dela pripisali Jezusu in njegovemu Očetu.
Zasluge so pripisali Ljubezni. Takrat sem se odločil, da je to cilj, ki ga želim v življenju doseči, biti v Ljubezni. Počasi sem začel ugotavljati, da življenje ni namenjeno temu, da »bi našel samega sebe«, temveč, da bi »našel Njega v sebi«. Predvsem pustiti, da ljubezen deluje po meni. Sproščeno, odprto, razigrano, a tudi odločno, vztrajno in predano.
O poti k Jezusu so govorili mnogi, le redki pa so to pot zares živeli. Ttisti, ki so jo živeli, nam sporočajo dve pomembni zadevi. Prva je poglabljanje vere v okoliščinah, ki jih sicer vidimo in predvsem doživljamo kot velika razočaranja in neizpolnitev lastnih pričakovanj. Ljubiti v času sprave in udobja je preprosto, preizkušnje pa nas šele zares pripravijo na odpiranje srca in prepuščanje božji ljubezni. In druga, dar božje ljubezni s seboj prinaša odgovornost do drugih ljudi, da jih bodrimo, jim nudimo oporo, jih razveselimo ali nasmejimo in jih ljubimo z vsem svojim srcem. Tako, kot je to storil Jezus – največji zvezdnik med vsemi.
Pot k Jezusu v vsakdanjem življenju ni nikoli takšna, kot si jo predstavljam, da bo. Menim, da človek zares začne stopati po tej poti in se počuti svobodnega, ko uspe iskreno reči: » … toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42). Je pot, ki me vedno opominja, h katerim zadevam naj se vračam, kdaj in kje me drugi potrebujejo in katere darove, ki sem jih prejel, naj delim z njimi. Predvsem pa me življenje na tak način spodbuja, da ohranjam otroško čudenje ter hvaležnost, da je zame v vseh pogledih poskrbljeno.
Velik del Jezusovega nauka in njegovega duha zame ostaja skrivnost, za katero upam, da jo bom skozi leta spoznaval v vsej njeni lepoti. Sicer pa je razmišljati in razlagati o teh zadevah skoraj nemogoče, kot je ugotovil že pesnik Rumi: »Z večino stvari je tako, da postanejo bolj razločne, ko jih pojasni jezik, ljubezen pa je bolj jasna, če nima pojasnil. Ko pero hiti s pisanjem, se takrat, ko naleti na ljubezen, razcepi na dvoje. Ko steče beseda o ljubezni, se pisalo zlomi in papir strga. Med pojasnjevanjem vsi razlogi obtičijo kot osel v blatu. Le ljubezen sama lahko pojasni ljubezen … «.
