Moja pot k Jezusu
/ Žan Črnič /
Sokrata so vprašali študentje, zakaj si svojih besed ne zapisuje. Povedal jim je zgodbo, ki jo je slišal v svojem otroštvu. Egipčanski bog Theuth je obiskal kralja Thamusa in mu ponudil izum pisave, rekel mu je, da je to eliksir spomina in modrosti. Thamus se ni strinjal, prepričan je bil, da ljudje ne bi več uporabljali spomina in da bi namesto tega samo brali. Pisane besede ne bodo ponudile iskrenega razuma, vendar le prikaz tega.
Nihče iz moje družine ni veren in nihče me ni podpiral na tej poti, ki sem si jo zadal. Sigmund Freud je rekel, da nihče ne more biti moški, če njegov oče ni umrl. Karl Jung je to tezo uredil na tak način, da je smrt očeta označil za simbolično. Z odraščanjem sem opažal napake, ki so jih delali ljudje, ki so mi blizu. Odločil sem se, da bom sprejel odgovornost za svojo vzgojo in da se bom trudil, da jim bom v zgled in ponos. Človek je lahko produkt svoje okolice, je pa tudi okolica produkt tega človeka. V današnjem svetu se je lažje izgubiti, kot pa najti. Vse, kar zavaja, je zlo. Danes ljudje podpirajo ovinkarjenje in bližnjice, opravičujejo laži, podpirajo nasilje in spodbujajo prostaštvo. Človek mora na prvem mestu pomagati samemu sebi in sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Kdor opusti svoj ponos, ta lahko spremeni svojo usodo.
Želim si postati dober mož, dober oče, dober sin, prijatelj ter dober človek. Z Jezusovimi nauki sem si izoblikoval prostor v življenju, kjer osebnostno rastem, brez da bi se to moral učiti iz lekcij storjene bolečine nekomu drugemu. Kljub temu je duhovnost pot, ki nima konca. Znanje da človeku občutek zadovoljstva, medtem ko bi ga modrost morala prizemljiti, saj pravi modrec ve, da ne ve ničesar. Nezaslužen užitek vodi v pogubo.
Spomnim se, ko me je gospod Tone, župnik v trnovski cerkvi pri verouku vprašal, če čutim božji dotik na obrazu. Do takrat sem mislil, da je to zgolj naključje in da je to le moj pritisk. Ko sem se nekega večera vrnil domov po katehumenatu, nisem mogel zaspati, saj sem čutil močno bitje srca, ki me je osrečilo. Takrat sem se spomnil na gospoda Toneta, ki mi je rekel, da se morajo Božje besede dotakniti srca. Od takrat naprej verujem v Boga. Želim si, da bi vsi občutili ta edinstven občutek, ko iz tebe izpuhti vsa žalost in jeza in nimaš več potrebe po obračunavanju za nazaj, ker si srečen s tem, kar imaš sedaj. Kot ljudje imamo dolžnost, da prispevamo s svojimim zgledom in pomagamo tistim v stiski.
Rad bi končal z evangelijem po Luku poglavje 17, vrstica 20, ki pravi: »Ko so ga farizeji vprašali, kdaj pride Božje kraljestvo, jim je odgovoril: »Božje kraljestvo ne pride tako, da bi zbujalo pozornost. Tudi ne bodo govorili: glejte tukaj je ali tam je, kajti glejte, Božje kraljestvo je med vami.«
