Moja pot služenja
/ David Krevs /
Moja pot služenja v cerkvi se je začela z ministriranjem pri osmih letih. Že štiri leta kasneje sem se uporniško ustavil.
Bila je nedelja in pri oltarju ni bilo ministrantov, torej tudi nikogar, ki bi pobiral darove, saj so to navadno opravljali oni. Kolikor se spomnim, mi je mama prigovarjala naj grem »pobirat«, vendar sem se v neki notranji trmi in sramu, ker k maši nisem šel ministrirat, uprl tej nalogi, ki sem jo iskreno uvidel tudi sam. Razmišljal sem, če nisem šel ministrirat, potem naj tudi sedaj ne hodim in se ne delam »skesanega«, saj župnik ne potrebuje takih slabičev. Sedaj vem, kdo je bil za temi občutki v mojih mislih in kdo je »neusmiljen«. Stara kača, katere nas On rešuje. Po maši me je nekaj gospa spraševalo kako to, da nisem vsaj pobral nabirke. Bilo mi je žal, da nisem zmogel premagati sebe, pubertetniške trme in sramu. To je bil konec mojega ministriranja.
Potreboval sem kar nekaj časa in duhovne rasti, da sem spet začutil željo in voljo po služenju. Ob vseh darovih, ki mi jih Bog naklanja, je nekaj najbolj samoumevnega, da mu vrnem vsaj nekaj malega. Sedaj občasno pobiram darove, berem berilo ali sodelujem pri procesiji. Povsem osnovna in mala dela, pa vseeno dajejo občutek koristnosti in Božje bližine. Vem, da bi to lahko opravljal kdorkoli, ampak odgovoriti Bogu na ta mali klic, je lepo in se sklada s klicem Boga vsakemu krščenemu– »Hodi za menoj.«
Osebno to razumem kot klic k aktivnosti, ne pasivnosti; »…počni stvari v mojem imenu, odkrivaj globine in skrivnosti z menoj, dal sem življenje zate, daj tudi ti svoje življenje meni…«
Ko človek doživi notranje spreobrnjenje, malo služenje v cerkvi ni več usluga namenjena župniku, storjena iz lastne moči, ampak je mali »DA« Bogu in čisto naravna posledica tega, da v sebi nosimo luč večne Ljubezni.
Prihajajo časi, ko bo aktivnost v župniji – skupnosti velikega pomena za njen obstoj. Službe v cerkvi niso folklora, ampak izraz naše ljubezni. Službo v cerkvi se ne sme pozunanjiti, ampak ponotranjati, kontemplirati. Ne gre za kvantiteto, ampak kvaliteto. Ne gre za osebne zasluge, ampak zastonjski dar drugim. Imamo različne talente, ki jih lahko razvijamo in podarjamo naprej drugim. Čeprav je glavni namen evangeljski, ne smemo pozabiti na vse izkušnje, ki jih pridobimo za vsakdanje življenje in nam jih Gospod, ki nas ljubi in ki rad da, nasuje obilno.
Bratje in sestre v trnovski župniji, naj nam Gospod podeli potrebnih milosti za duhovno rast, z njimi se nam ni potrebno bati prihodnosti in našemu večnemu življenju v Kristusu.
