Moja sreča
/ Gordana Dobrinjanin /
Mojim staršem sem se rodila kot četrti otrok leta 1973. Moj oče mi je dal posebno ime Gordana. Tudi moje življenje je posebno, drugačno. Kot dojenček sem doživela padec. Padla sem iz otroškega vozička. To je bilo usodno za moje telo. Poškodba malih možganov je povzročila, da nikoli nisem shodila. Z mamo in babico sem pogosto obiskala sv. mašo. Ves čas sem v roki stiskala pastirčka, ki je imel na kolenih ptička. Prejela sem zakrament sv. krsta, prvo obhajilo in sv. birmo.
Spomnim se, kako sem se morala vključiti v poseben vrtec in prilagojeno osnovno šolo. Ker nisem mogla živeti doma, sem se pogosto spraševala, zakaj prav jaz? Ko sem živela v ustanovah, stran od domačih, sem hrepenela po domačem okolju in družbi vrstnikov. Želela sem življenje, ki mi ni bilo dano. Težko sem sprejela dejstvo, da ne bom imela svoje družine. Svojo mladost sem preživljala v Bivalni skupnosti. Spoznavala sem ljudi, ki so živeli s pomočjo drugih. V moje življenje je prišel tudi kaplan Blaž. Zaupala sem mu svoje težave. Ker sem ob njem začutila božjo bližino sem ga imenovala bratec. Večkrat je prišel na obisk in me hrabril, da sem lažje sprejemala mojo drugačnost.
Nekoč sem v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani začutila zelo močno bližino in sprejetost. Tu sem spoznavala Zlatka, s katerimi sem spletla prijateljske vezi. V mojem srcu sem začutila več zadovoljstva in sreče. Veliko lepega sem doživela v družbi pozitivnih ljudi.
V moje življenje je posijalo sonce, ko sem spoznala gospoda Romana. Lahko sem mu zaupala vse moje težave, strahove in hrepenenja. Ob njem sem postala bolj samostojna in samozavestna. Z njegovo pomočjo sem si uredila samostojno življenje in zapustila bivalno skupnost.
Najprej sem se preselila v Mengeš k sestram usmiljenkam. Tam sem živela eno leto. Ko se je v Ljubljani odprl dom Janeza Krstnika, sem sprejela delo prostovoljke na recepciji. Gospod Tone Kompare me je toplo sprejel, kljub moji invalidnosti. To mi je zelo polepšalo življenje. Počutila sem se koristno in bolj izpolnjeno. Četudi sem bila v gibanju omejena, sem lahko na svoj način darovala svoj čas in dobro delo. Med tem časom je g. Kompare obnovil podstrešje nad župniščem. Naredil je sedem sob s skupno čajno kuhinjo. V tem okolju sem se počutila mirno in srečno, zato sem izrazila željo, da bi živela v eni izmed podstrešnih sob. Tu živim sedaj že deseto leto. V tem letu bom dočakala tudi Abrahama. Veselim se praznovanja in prijateljskih srečanj. Kljub temu, da je moje življenje drugačno sem začutila, da sem srečna, saj so se mi uresničile moje najlepše sanje. Ob popolni sprejetosti se počutim ljubljeno in srečno. Rada imam vse, ki so mi pomagali in mi še stojijo ob strani.
